Petra Vidali
Zdaj gre zares. Javna agencija za knjigo Republike Slovenije pričakuje, da bo spomladi naslednje leto podpisana pogodba za frankfurtski knjižni sejem. Pogodba, ki bo Slovenijo inavgurirala kot častno gostjo sejma leta 2021 ali 2022.
K temu cilju je dejavnost agencije usmerjena že lep čas in tudi predstavitev slovenske literature in kulture na dunajskem knjižnem sejmu prejšnji teden je spadala v ta kontekst. Prav tako pa bodo na 33. slovenskem knjižnem sejmu, ki se bo odprl naslednji torek, države v fokusu Nemčija, Avstrija in Švica s svojimi literarnimi gosti.
Častno gostovanje na frankfurtskem sejmu je tek na dolge proge
Koroški Slovenec pri pomembni avstrijski založbi
Tudi dunajska predstavitev - pri organizaciji je sodelovala Skica, slovenski kulturno-informacijski center v Avstriji - je imela svojega častnega gosta tako rekoč, Florjana Lipuša. Lipuš je z novim romanom Mirne duše (original je izšel pri Literi), v prevodu Johanna Strutza Seelenruhig, osvojil novo pomembno avstrijsko založbo, Jung und Jung. Seveda je Lipuš v nemško govoreči prostor skozi velika vrata vstopil že prej, kot avtor znamenite nemške založbe Suhrkamp, pripoznanje založbe Jung und Jung pa se zdi še relevantna avstrijska potrditev. Znano je, da to koroški Slovenci najtežje dobijo. Pred izidom te sveže knjige so ga pravzaprav inavgurirali pred dvema letoma s ponatisom nemškega prevoda Zmot dijaka Tjaža v zelo pomembni zbirki modernih klasikov, v kateri sta na primer Elfriede Jelinek in Robert Musil. Na sejmu se je Florjan Lipuš predstavil dvakrat, v sredo zvečer najprej v prominentni Österreichise Geselschaft für Literatur, v četrtek pa še na sejmu. Zdi se, da sta tako "obe strani" dostojno proslavili tudi njegov jubilej, 80. rojstni dan.
Literarna in politična dejanja
Drugi slovenski avtorji so se predstavljali v parih ali skupinah. Izbor je zajel tiste, ki jih lahko obiskovalci sejma oziroma dogodkov berejo tudi v nemščini, v novih knjižnih ali vsaj revijalnih objavah. Zanimiva je bila predstavitev Alme M. Karlin. Milan Dekleva, avtor romana Telo iz črk (Roman o Almi), ki je v nemškem prevodu izšel pri Dravi, je o njej spregovoril v okviru pogovora na odru ÖRF, ki ga je moderirala urednica programa Katja Gasser. Pridružila se jima je Jerneja Jezernik, avtorica dveh biografskih študij o Almi, Državljanka sveta in Nisem le napol človek, ki podpisuje tudi spremno besedo k romanu. Strinjali so se, da verjetno tudi v njenem maternem jeziku čas za Almo M. Karlin šele prihaja. Šele sto let po popotovanjih se je počasi zasidrala tudi med Slovenci, pred kratkim je na primer izšel že tretji ponatis Deklevovega romana.
Takoj za Deklevo in Jezernikovo je Katja Gasser gostila Majo Haderlap in Janija Virka, govorila sta o pomenu okolja za oblikovanje (pisateljske) identitete. Gasserjeva je med drugim preverjala, ali mislita, da je teza o posebno veliki moči malih literatur mit. Maja Haderlap ji je odgovorila, da v primeru literature, ki jo pišejo koroški Slovenci, drži predvsem, da je vsako literarno dejanje razumljeno tudi kot politično. Jani Virk pa je prepričan, da smo v literaturi "per capita" tako močni kot v športu, slovenska poezija 20. stoletja (Kocbek, Zajc, Šalamun ...) je vrhunska svetovna poezija.
Virk je potem v četrtek nastopil še v generacijski sestavi, v knjigarni Orlando je bil namreč zvečer še literarni večer štirih slovenskih avtorjev, Virka, Andreja E. Skubica (pri založbi Voland & Quist je izšel v prevodu Erwina Köstlerja njegov kratki roman Igre brez meja, distopija o poslu s pobiranjem trupel beguncev v Sredozemskem morju), Andreja Blatnika (ki ima v nemščini precej knjig, ne pa tudi zadnje Saj razumeš?) in Cvetke Lipuš, verjetno ob očetu Florjanu še ne redkih, ki piše v slovenščini. Zanimiv je bil njen odgovor na vprašanje moderatorke Tanje Malle o boju med jeziki. Skoraj dve desetletji je živela v ZDA in v tem času je nemščino zanjo zamenjala angleščina, slovenščina kot jezik poezije pa je ostala.
Eden od mnogih
Dunajski knjižni sejem, ki je največji avstrijski knjižni sejem, sicer ni prav posebno doživetje. Seveda mu ne manjka programa, vendar smo Slovenci pravzaprav razvajeni, tudi naš knjižni sejem ima nebroj prireditev. In glede na to, da ima Avstrija štirikrat toliko prebivalcev kot Slovenija, nista presežna ne velikost sejma ne število obiskovalcev. Res pa je tako tudi zato, ker so tudi večji knjižni sejmi v nemškem jezikovnem prostoru, frankfurtski ali leipziški, "njihovi". Dvorana z avstrijskimi založniki na frankfurtskem knjižnem sejmu je skoraj tako velika kot cel dunajski knjižni sejem.
Polnovredno in okusno
Ob skupni slovenski stojnici agencije za knjigo so naše barve seveda zastopale še založbe Drava, Mohorjeva in Wieser. Lojze Wieser je bil sicer bolj kot založnik deležen pozornosti kot avtor knjige Der Geschmack Europas (Okus Evrope). Knjigo so izpostavili v dunajskem tedniku Falter kot eno redkih, ki dokazuje, da se da o hrani napisati kaj polnovrednega in okusnega. Ali kot je ob izidu knjige, v kateri z recepti popiše svoja popotovanja, v intervjuju v Kleine Zeitungu rekel avtor: so reči, o katerih ne moreš govoriti, lahko pa jih okusiš in prebereš.
Nova subkultura
Najbolj simpatičen fenomen dunajskega knjižnega sejma so bili zbiralci podpisov. To, da bralci izkoristijo prisotnost avtorjev in čakajo s knjigo na podpis, je pač običajno. Manj običajni so zbiratelji podpisov na fotografije. Naštudirajo si program sejemskih prireditev, natisnejo fotografije in prežijo na podpise. Kaj potem z njimi počnejo? Hja, imajo jih. Zakaj?
Ne vem, morda za vsak slučaj. Morda računajo, da bodo kaj vredni, če bo avtor dobil kako pomembno nagrado. Morda pa gre samo za samozaposlitev, za neko novo, maloštevilno, a vztrajno subkulturo. Nekaj podobnega sem doživela samo na Češkem pred kakšnimi petnajstim leti, le da so na praškem knjižnem sejmu to počeli najstniki. Neverjetno je bilo, kako barantajo s podobicami s podpisi - "Zamenjaš Blatnika za Jančarja?" "Ja, seveda imam dva." - kot da gre za messije in ronalde. Saj je mogoče, da je šlo za opravljanje šolske naloge, ampak vseeno. Dvomim, da danes učitelji še dajejo takšne naloge.
