Elizabeta Planinšič
Dnevi ob morju zadnji teden septembra? Tistim, ki so zaradi šoloobveznih otrok obsojeni na poletne nabite plaže, kaj takega sploh ne pride na misel. Toda mnogo jih je, ki poletno vročino in prerivanje na morski obali raje zamenjajo za zmerne temperature. Skoraj petdeset takih iz celotne Slovenije se je tako odločilo, da se udeležijo Večerovega jesenskega potepanja s turistično agencijo Sonček na hrvaški otok Lošinj. Eni prav zato, ker jim poletna vročina v nekoliko zrelejših letih ne prija, drugi zato, ker z avtom ne želijo več na tako dolgo pot in ker jim ustreza, da organizacijo dopusta prevzame kdo drug. In prav nobeden od njih s petdnevnega potovanja ni odšel razočaran.
Nekoliko s strahom so sicer prvi potniki, ki so v avtobus vstopili v Mariboru, komentirali vreme zadnjega septembrskega ponedeljka, kajti prav vikend je z močno burjo dodobra prevetril hrvaško obalo, tudi veter v notranjosti je bolj napovedoval pozno jesen kot konec poletja. A bolj ko se je skupina bližala morju, več sonca je bilo in temperature so vztrajno rasle, četudi sunki burje niso bili nič kaj prizanesljivi.
Tradicija, stara 130 let
"Letos sem že bila na morju, a sva se s prijateljico Faniko odločili, da ujameva še zadnje tople dni ob morju," je povedala Kata Schlauer iz Slovenske Bistrice. Fanika Šega je k temu dodala, da zaradi zdravstvenih težav na morju doslej letos ni bila, se pa veseli obiska Lošinja, ker ga dobro pozna. V nasprotju z njo je bila večina Sončkovih izletnikov na Lošinju, ki je po velikosti enajsti hrvaški otok, prvič ali pa je od zadnjega obiska minilo že vrsto let. A nikomur ni bilo neznano, po čem otok v Kvarnerskem zalivu slovi – po klimi, ki je ugodna za bolezni dihal. Prav Veli Lošinj, kamor je potovala Večerova karavana, je razglašen za klimatsko zdravilišče. Več kot 200 sončnih dni na leto, zaradi katerih je otok eden bolj sončnih v Jadranu, blaga klima, predvsem pa obilica borovih gozdov in rastlin z močnimi eteričnimi vonji ugodno vplivajo na dihalne poti. Kot otok vitalnosti ga zadnja leta propagirajo tamkajšnji turistični delavci. Tradicija zdraviliškega turizma na otroku je stara že skoraj 130 let.
Otok Lošinj je s kopnim povezan le preko otoka Cresa, kamor vodi trajektna linija, Cres in Lošinj, nekoč en otok, pa so ločili z umetnim kanalom, zdaj ju povezuje vrtljiv most, ki se dvakrat dnevno odpre za barke. Lošinj je pravzaprav povezava dveh otokov – južnega Malega Lošinja in severnega Velikega Lošinja, ki so ju umetno ločili s kanalom. Veli Lošinj, mestece, ki je navkljub imenu (veli pomeni velik) veliko manjše kot Mali Lošinj, nekateri opisujejo kot najlepše pristanišče v celotnem Kvarnerju. Z neštetimi peš potmi, ki vodijo do nekaj kilometrov oddaljenega Malega Lošinja v eno smer in do ribiškega zaliva Rovenska v drugo smer, je slovenske prišleke navdušil. Tako so tisti, ki jim je bilo morje z okoli 22 stopinjami Celzija prehladno, raje vzeli pot pod noge in odkrivali okolico. V Dišečem otoškem vrtu (Miomirisni otoški vrt), ki si ga je pred petnajstimi leti v Velem Lošinju omislila domačinka Sandra Nikolich, so si izletniki lahko ogledali več kot 200 rastlinskih vrst, med njimi je tudi potomka mariborske najstarejše trte na svetu, ter se naučili, kako si preprosto izdelati balzam za ustnice. Poleg kozmetičnih pripravkov v vrtu ponujajo tudi domače kulinarične dobrote - likerje, sokove, sir in divjačinske klobase; Lošinj je namreč preplavljen z divjimi svinjami, razloži Sandra Nikolich. Kar nekaj zelišč si je predvsem ženski del skupine odnesel s seboj. "Gospa Sandra nam je pojasnila, kaj se uporablja za katero tegobo, in škoditi zagotovo ne more," je bila prepričana Mariborčanka Jožica Strmšek.
Avtomobili še zmeraj prepovedani
Če si prišel na Lošinj, je treba obiskati še eno kvarnersko posebnost – popolnoma peščeni Susak. Kakšno uro plovbe je do tega otoka, na katerem se je ustavil čas. "Tik pred poplavami sva imela v načrtu počitnice z vnuki v Solčavi. K sreči sva jih pravi čas odpovedala, ne vem, kaj bi bilo, če bi med neurji bili na tistem koncu. In ker so načrti padli v vodo, kaj drugega pa poleti ni bilo mogoče izvesti, sva se odločila za nekaj jesenskih morskih dni," sta med plovbo razlagala Tatjana in Bojan Červek. O Susku sta veliko slišala, zdaj sta po tem edinstvenem otoku lahko hodila tudi sama. Nekoč od preostalega sveta popolnoma izoliran otok, tako da na pokopališču najdeš manj kot deset družinskih priimkov, se je zdaj odprl turizmu, tujci kupujejo zapuščene hiše, kajti domačinov je vse manj. A če so nedavno dobili vsaj vodovod (vodo sicer z ladjami vozijo prav z Lošinja, kjer je sredi otoka veliko jezero s sladko vodo), so avtomobili na Susku še vedno prepovedani, je popotnike podučil vodič Drago Prelog. Tudi asfalta na otoku ni, pešpoti so tlakovane globoko v pesek.
Pet prelepih dni je popotnikom hitro minilo. Kak dan bi še lahko ostala, še posebno, ker je bilo vreme še popolnoma poletno, sta si bila ob zaključku izleta edina Jožica Mulec in Ludvik Zupančič. Po tej lepi izkušnji si bosta jesenske dni ob morju še kdaj privoščila.
