Glorija Lorenci
Pripoveduje znanec: "Na fantovščino smo mu prinesli ogromnega petelina. Saj veš, kaj predstavlja ... Hoteli smo mu pač sporočiti, naj dobro skače. Itak pa nam je zmešani petelin med veselico nekam pobegnil." Na vprašujoč pogled odgovarja: "To ni tako neobičajno. Lani so R... kupili in k plotu privezali osla. Na dan poroke. Da bi ga spomnili, kakšen osel je, ker se ženi ... Dobra finta."
Sredi septembra, vsi pomnimo, so policisti na pomurski cesti ustavili kombi italijanskega para in v kletkah v prtljažniku našli več kot sto pasjih mladičev, očitno namenjenih za preprodajo, kupljenih na farmi blizu madžarsko-romunske meje. Brez vode v kletkah, brez hrane, dva sta na poti že poginila. Slovenijo je dvignilo na noge, družabna omrežja so kipela od obsojanja, prepričevanja, razkačenosti, in ko je bilo povedano, da gredo mlade živali v posvojitev, je cela stotnija zmanjkala v nekaj urah. Četudi je bilo treba za vsakega mladiča plačati nekaj čez 200 evrov. Za stroške oskrbe, cepljenja, čipiranja, izdajo potnega lista. "V zavetišču Mala hiša je bilo živahno že zjutraj, vrsta za novega ljubljenčka pa je bila vedno daljša," smo brali.
Kakšna je štorija, ko se v podobni zgodbi znajde sto oskubljenih kur, petdeset mršavih kuncev pa zgolj shirana krava ali konj, ki mu na prvi pogled prešteješ rebra? Kaj se zgodi takrat, ko ni niti posameznika, kaj šele vrste, ki bi se šla reševanje?
Na visokih vrtljajih v Orovi vasi
V Orovi vasi v Rehabilitacijskem centru Petra vse po starem. Kar pomeni veliko konj na pašnikih in v boksih, na dvorišču kmetije (Natalija: "Ki je dobila občinsko priznanje za najlepše ocvetličeno in urejeno ... Ha, kaj pa to!") je drenj mačk vseh velikosti in starosti, rac, kokoši, kuncev in dveh pasjih čuvajev. "Mačke sem dobila v oskrbo od dveh društev, zatočišč za živali. Eno nam redno vozi hrano zanje, tudi veterinarsko pomoč, če je potrebna, poravna, drugo je 'pozabilo' na dogovor. Kar ni nekaj novega." Kot tudi ni novo, da kdaj mačka prileti na dvorišče kar iz kakšnega avta, ki potem jadrno odpelje.
Tu se vedno živi na visokih vrtljajih, zdaj je treba skrbeti za 29 konjev, štirje pridejo v kratkem, roke prostovoljcev so dragocene, hvaležnost za podarjene stvari velika. Skozi roke predsednice Društva za zaščito konj in vodje Rehabilitacijskega centra Petra v Orovi vasi pri Polzeli je šlo v posvojitev že nekaj sto konj, trpinčenih, zanemarjenih, zapuščenih. Društvo je bilo ustanovljeno zato, da pomaga velikim živalim, za katere pri nas ni zavetišča, kjer bi si lahko opomogle, počakale na boljše ljudi, posvojitelje in na boljši dom, kjer bi z njimi ravnali tako, kot je treba ravnati z živalmi. Vsako leto je hotela rešiti enega konja, a je bilo že od začetka tako, da je bilo treba vsak mesec rešiti novega. "Še sanjalo se mi ni, kakšne hude stvari bom videla." Z nekaj somišljeniki je pred šestimi leti ustanovila društvo, najeli so kmetijo in začeli rehabilitacijo konjev, ki so bili z odločbami veterinarskih inšpektorjev lastnikom trajno odvzeti.
Inšpekcija ne plača
Dodajmo, da kmetijsko ministrstvo še zmeraj ni pripravilo pravilnika o zaščiti konjev, ki bi jasno določil minimalne strokovne standarde reje konjev. Imamo pravilnik o zaščiti govedi, prašičev, piščancev, ki natančno določa standarde - velikost nastanitvenih boksov, osvetlitev prostorov, kjer bivajo, količino krme, ki jo potrebujejo, dostop do vode, izpuste ... -, a konji so, kdo ve zakaj, bili spregledani. Kar pomeni, da se tudi veterinarski inšpektorji pri nadzorih lahko opirajo le na ohlapna in splošna določila Zakona o zaščiti živali, ne pa na jasno zastavljen pravilnik.
Moda "veselih" živalskih presenečenj
"Žrebiček Berti je lahko vaš za 5 evrov z malo sreče. Seveda je pogoj, da pridete na galopske dirke v Imeno in kupite srečko za konjsko tombolo," je letos oglaševala organizatorica prireditve Konjenica Virštanj-Obsotelje.
A veterinarska inšpekcija v nagradnih igrah ne more prepovedati podarjanja rejnih živali, ker za to nima pravne podlage. Še en nesmisel: imamo Pravilnik o zaščiti hišnih živali, ki v 8. členu določa, da hišnih živali ni dovoljeno dajati kot nagrade v nagradnih igrah, na tekmovanjih ali drugih prireditvah. Kar je prav. Tako denimo zlatih ribic, hrčkov, mačk, psov itd. ne smete dajati v nagradnih igrah, lahko pa dajete krave, svinje, osle, konje, koze, kokoši ... In to se tudi na veliko počne. Kot so za medije povedali virštanjski konjeniki, je konj za nagrado že petič v zgodovini njihovih dirk.
"Cmerili smo se vsi ..."
"Zmeraj mi je bilo najbolj žalostno gledati živali - naj so bile kokoši, bikec, pujs ... -, ki so iz svojih kletk, tesnih bivališč in z verig prvič stopile na travo domačije in imele možnost hoditi, pa niso znale. Tako štorasto, okorno in boječe so premikale noge, kot da ne vejo, čemu služijo, prestrašene od brezmejnosti prostora, ki se je odpiral pred njimi."
Dvorišče zasedajo kokoši, race, pure, mačke in kunci, malo mešano, rečeš, ko vidiš to pisano zmes, v velikih povezanih ogradah se družijo svinje, koze, ovca ... "Tu so proste, naj se zmenijo med seboj, kako in kaj, včasih brez kreganja ne gre." V kletki ob strani leži kunec."To je Greti," pravi Ksenija, "okreva in jo je treba zaščititi. Na domačijo je prišla prejšnji teden, po eni od "ustaljenih" poti. "Bila je pri nekem kmetu, ki je moral v bolnišnico, in ko so ljudje čez čas šli reševat zapuščene mačke, so v temi naleteli na zajčnike s poginulimi kunci, samo dva sta bila še živa, oba sta zdaj tukaj in z Greti - veterinarka ji je dala to ime - je bilo tako hudo, da nismo verjeli, da bo preživela. Njen zadnji del so že najedali črvi, ki so jih zalegle muhe, in enega po enega smo ročno odstranjevali, kar ni šlo s curkom vode. Ampak zdaj je Greti že skoraj povsem zdrava in kmalu bo tudi izpuščena. Velikokrat se zgodi, da ko ljudje prijavijo mučenje in zanemarjanje živali, nekje od zadaj,ali pa na podstrešju najdejo še kletke z zajci. To so tihe živali, ki ne morejo opozoriti nase, zato tudi žalostno končajo."
Konjske duše se pač najdejo
Vera Lambert se je s starši preselila v Slovenijo pred nekaj leti iz Konstance, mesteca na nemško-švicarski meji. Tukaj je začela hoditi v gimnazijo in tukaj je tudi nadaljevala druženje s konji. V bližini Slovenske Bistrice imajo hleve in v njih tudi tri “posvojene” konje, ki jih je pripeljala iz RC Petra v Orovi vasi. V hlevu nas prvi sprejme Lukas, vietnamski prašič, neskončno prijazna črna žival, ki se nam prilepi na podplate, ko gremo na pašnik. “Osem let ga že imamo,” pravi Vera. Zgodba je znana: bil je zadetek na tomboli, ki je prerasel “zagotovljeno” težo in velikost in postal lastniku breme. Vera Lambert in Natalija Nedeljko sta se spoznali v eni od grdih zgodb o zanemarjenih konjih, konjske duše se pač zmeraj najdejo. Z Danijelom, partnerjem, pokažeta fotografije, kakšni so bili nekdaj videti konji, ki se jih danes človek ne more nagledati. Prav težko verjameš, da so to iste živali. “Saj to je to,” se smeji Vera. “Večina ljudi misli, da gre za manjvredne konje, če prihajajo od Društva za zaščito konj in so poceni, ampak so vrhunski, ko jih ‘porihtamo’. Rjavec nenormalno dobro skače, s sivcem sem šla na tekmo prostega skakanja. Prvič je bil na tekmi, naravnost s travnika je prišel in je že dosegel tretje mesto in nadpovprečno oceno. Lisjak pa je svetovni konj za teren, miren, ničesar se ne ustraši, za začetnike ni boljšega ...” Vera jaha že dvajset let, od svojega šestega. “Ampak v Nemčiji je bilo drugače, kot je tukajšnja navada ‘kavbojskega’ jahanja. Tam veliko delajo na tem, da moraš konja razumeti, če hočeš rezultat, in spoštljivo ravnati z njim.” Sama trenira konje po tehnikah svetovno znanih poznavalcev konj Montyja Robertsa in Pat Pirelli. Brez biča. “Vse se da z besedo, brez agresivnosti.” Od prvega posvojenega do drugega ni minilo dolgo. “Rečeva, da greva k Nataliji na obisk, in je že nov konj v hlevu,” pravi Danijel. “Zdaj kmalu pride še ponica. Za najino hčerko Sofijo. Da bosta skupaj odraščali.”
Vsak dan vsaj deset prošenj
Še bi lahko nizali zgodb: o kozi Belki in mladičih, o ovnu, kar petnajstih svinjah, domačih in vietnamskih. Svinje so Ksenjina slabost vse od prvega prašička, ki mu je bila namenjena usoda odojka, pa je postal Odi, s katerim je družina preživljala dneve, ker jih nihče drug ne bi znal tako imenitno zabavati. Vsak dan znova je dokazoval, zakaj štejemo svinje med najinteligentnejše živali.
Ko so se februarja lani iz bližine Ljubljane - kjer ima Ksenijin mož službo - in iz najete hiške z vrtom preselili na to kmetijo, ki diši po preteklosti, ni vedela, kaj jo čaka. "In še dobro, da ne veš. A pravzaprav se je vse skupaj zgodilo že pred leti in me izbralo. Da izstopim iz pozicije, kjer si pomemben in središče sveta, v drugo, ki ti več da. To je bistvo vsega. In je vredno. Velikokrat je bilo naporno, priznam, a zaradi ljudi, ne zaradi živali. Živali so enostavne."
Mehanizem, ki poganja krivico, je isti
Veliko ljudi pomaga, doda naslednji hip. Prostovoljcev. Ko nenadoma pade z neba sto skavtov, ki so pripravljeni postaviti ograde za živali, in ko župnik reče, da lahko prespijo kar v župnišču, nekaj prostovoljk pa je takoj pripravljenih skuhati veganski golaž. Ko z daljne Danske pride dekle in reče: "Tu sem, ker hočem pomagati in ker hočem imeti doma čez čas tudi jaz takšno kmetijo." Ko se pojavijo na vratih tisti, od katerih je sprejela živali, in vzamejo orodje v roke. Ko kakšen bližnji kmet - vse, kar potrebuje, od krme do lesa, naroča pri lokalnih ljudeh - obstoji ob pogledu na spokojne živali in reče: "Tako bi morale živeti, ja." Čeravno ne bo nikoli razumel, zakaj nekdo ne more jesti mesa. Ko sin ob pogledu na pajka v hiši ogorčeno reče: "Ne maram te golazni!", a pajka skrbno ulovi v skodelico in ga odnese iz hiše ... Takrat je vse lažje in je vse prav.
"Pred kratkim je bila tukaj skupina iz Velenja, iz programa socialne aktivacije. Dolgotrajno brezposelni, se pravi ranljiva skupina ljudi. Razmišljala sem, o čem naj jim govorim. Ker najpogostejši očitek, ki ga slišim, je, da govorim o pravicah živali, ko so kratene tudi ljudem. Tudi njim. Razumem ta občutek, sama sem se dvajset let čutila na robu družbe, ker nisem 'pasala' nikamor. A dokler ne bomo dojeli, da je toleriranje krivice na enem mestu grožnja pravičnosti povsod, in dokler bomo pravice živali omejevali zgolj na sfero živali, se nimamo kaj čuditi nastalemu stanju v svetu."
Kajti mehanizem, ki poganja krivico, je isti, ne glede na to, v odnosu do koga ga vrtimo, razmišlja Ksenija. Laž ne postane resnica, napačno ne postane prav in zlo ne postane dobro samo zato, ker slednje tolerira večina. "O tem sem jim govorila. Ko so prišli naslednjič, so prišli zato, da mi pomagajo zabiti kole za ograjo na pašniku."
