Zastave naše svobode. 30 let po pekrskih dogodkih

V vsakem vojaku se skriva heroj. S temi besedami so pred leti v kinodvorane pospremili film Clinta Eastwooda Zastave naših očetov, ki pripoveduje zgodbo o eni najznamenitejših bitk - tisti za za Iwo Jimo. Maribor, ta posebni slovenski otok na prepihu, je heroje, bodisi v uniformi bodisi brez nje, dajal enega za drugim, čeprav o njih niso snemali epopej, največ takrat, ko je bila na kocki - svoboda. Rudolf Maister s svojimi borci za severno mejo, Slava Klavora s četo mladih mestnih revolucionarjev, bradati Alfonz Šarh z junaki z Osankarice, pred tridesetimi leti pa naši teritorialci z Mariborčani najprej v Pekrah, dober mesec kasneje pa še skupaj s policisti v vojni za Slovenijo. V vsakem od nas se skriva heroj in pred tridesetimi leti je bilo poleg uniformiranih še veliko junakov, ki so oklepnike ustavljali z golimi rokami. Ker je šlo za svobodo. Tudi zato ni naključje, da so Mariborčani svoj Trg svobode vzeli za svojega, ko začutijo, da je doma in v Sloveniji svoboda ogrožena. Tako so tisoči Mariborčanov po hitrem postopku odstavili župana, ki je skušal mesto preobraziti v zadušljivo greznico.

Kaj smo se torej po tridesetih letih od takrat, ko so oklepna vozila JLA obkolila 710. učni center TO v Pekrah, pridobili? Veliko, a hkrati zelo malo. Če vprašate naše veterane, bodo pripovedovali o razočaranju. Da se za to, kar imamo danes, niso borili, da pa bi, kljub vsemu, še enkrat zgrabili za orožje. Ko smo ob nedavni obletnici plebiscita listali porumenele številke Večera, so državljani sanjali uspešno, moderno in svobodno državo. Če bi jim danes postavili vprašanje, ali so se želje izpolnile, najbrž ni treba biti Nostradamus, da bi vedeli, kaj bodo odgovorili. Ne glede na to pa tisti, ki so z našitkom s številko 1 na ramenu (u)branili Peke, takrat niti v najbolj norih sanjah niso verjeli, da bo Slovenija kmalu članica EU, Nata in vpeta v globalne tokove. Po svoje je članstvo v EU in najprestižnejših evropskih forumih logično nadaljevanje Peker in vseh velikih dogodkov pred in za njimi, saj lahko med evropske integracije in svobodo brez težav potegnemo enačaj. Svoboda je pač najvišja človeška in civilizacijska vrednota.

Tragika slavnostnega obletniškega leta, ko bi morale zastave naših očetov in dedkov ponosno in pokončno vihrati, je, da bi jih bilo bolje spustiti na pol droga. Vladna avtokratska, nedemokratična in strašljivo primitivna ofenziva na medije, civilno družbo, nevladne organizacije, kulturo in umetnike, stroko, sindikate in vse posameznike, ki jim nastavljajo ogledalo, brutalno ruši vse tisto, zaradi česar so imeli teritorialci tistega dne v Pekrah prste na sprožilcih. Ruši Evropsko unijo. Duši instituciji, ki smo jima državljani, predvsem zaradi pekrskih in vojnih dogodkov, najbolj zaupali - vojsko in policijo. Predvsem slednja je danes kastrirana bolj kot karantanski mucek, ki bo krasil predsedovanje EU. In kar je najpomembneje, duši svobodo.

Kaj se zgodi s tistimi, ki ogrožajo to najdragocenejšo vrednoto, so pokazali tudi pekrski dogodki. Osramočeni so morali oditi.