Bi lahko postali vzor zelene avtomobilske mobilnosti?

Adutov je kar nekaj: od severa do juga in od vzhoda do zahoda je nekaj sto kilometrov. Čeprav hribovita in deloma celo gorata, je glavnina cestnega omrežja speljana tako, da je v precejšnji meri naklonjena vožnji z električnimi avtomobili. In razviti smo prav toliko, da bi lahko bila to tako želena evropska zgodba o uspehu. Investicijski vložki v razvoj infrastrukture so bili že tedaj ocenjeni kot (in so) veliki, toda ne tako gromozanski, da jih ne bi bilo mogoče s premišljenimi načrti in ukrepi uresničiti ter računati, da se bodo tako ali drugače obrestovali. Videti je bilo, da nam je nenadejano v naročje padlo nekaj, s čimer bi se lahko zapisali na evropski zemljevid v zelo privlačni obliki: postali bi vzor zelene avtomobilske mobilnosti.

Danes so električni avtomobili na pohodu. Še malo, pa bodo v stampedu. Načrti, zapisani v obsežnih strategijah tako tovarn kot številnih držav EU, imajo precej natančne datume: vsaj tja do leta 2050, kar se sicer zdi daleč, naj bi se avtomobilska pogonska klasika poslovila. Dizelski in bencinski avtomobili naj bi postali zgolj spomin, del zgodovine in razvoja. Tudi v tistih državah, kjer je ta hip še pretežno klasična avtomobilska industrija bistvo oziroma gospodarska hrbtenica, je pomislekov vse manj. Orjaški vložki v razvoj polnilne infrastrukture, ki na sedanji stopnji razvoja električnih avtomobilov in polnjenja baterij predstavljajo najtrši oreh, kažejo, da gre zares. In to kljub temu, da avtomobilska elektrifikacija ne bo minila brez bolečih rezov, saj je na dlani, da prinaša megalomanske spremembe v ustaljeno avtomobilsko proizvodnjo. Mi?

Od ideje, ki je pognala zelo nežno in skoraj sramežljivo, ni ostalo skoraj nič. Prodaja električnih avtomobilov je kljub vsemu šepajoča, rahitična. Ne pomagajo niti državne subvencije, ki pa so tako ali tako iz leta manjše. O drugih spodbudah - lahko bi jih zgolj prekopirali -, kot so zastonjsko parkiranje (ki ga recimo poznajo celo v nam bližnjem istrskem Novigradu), možnosti uporabe posebnih prometnih pasov v mestih, drugih davčnih spodbudah, ni ne duha ne sluha. Infrastruktura se razvija, vendar nima zagona, ki bi dokazoval, da je to del državne strategije, zavestne in jasne odločitve, ki ve, zna in hoče. Država oziroma vladajoča politika, prav tista in tako rekoč edina, ki bi morala obilno zalivati idejo o slovenski zeleni avtomobilski mobilnosti in jo inavgurirati v Evropi, nima ne volje, ne časa, ne želje. Ima pa veliko volje za marsikaj. Predvsem za najslabše - zagrenjenost, sovražnost, primitivizem. In ko tako zavzeto gledaš v preteklost, ne zmoreš zaznati prihodnosti.