Boksarski motor: Poganja eno od legend športnih avtomobilov že vse od leta 1963. A ne le tega

Definicija

Najprej je treba zadevo pojasniti s tehničnega stališča. Pravilno se takšnemu motorju reče motor z nasproti ležečimi vrstami valjev (MNLV), obstajata pa dve vrsti: boksarski in (dosti manj razširjen) V 180. Med njima je, čeprav se ob pogledu na motor ne zdi, precejšnja razlika, skupno pa jima je, da imata najmanj dva valja in v praksi vedno parno število valjev.

Tehnika

Glavna razlika med njima je v obliki ročične gredi. Pri boksarskem motorju se nasprotna bata vedno pomikata v nasprotni smeri, zato sta njuni ojnici v ročično gred vpeti za 180 stopinj vsaksebi. Pri motorju V 180 se nasprotna bata pomikata v isti smeri, zato sta njuni ojnici v ročično gred vpeti v isti točki, po navadi kar na istem ročičnem ležaju. Od tod torej razlika v ročični gredi: pri boksarju ima vsak valj svojo ročico, pri V 180 pa ena ročica služi dvema valjema.

Takšen motor ima v primerjavi z običajnimi vrstnimi ali z V (60, 90) seveda prednosti in slabosti. Med pomembnejše prednosti sodijo krajša dolžina, zelo majhna višina (oboje med drugim vpliva na obliko karoserije, ki je zato tam lahko nižja ali pa je nad njim dodaten prostor), nizko masno središče (težišče – zato je s tega stališča primernejši za športne avtomobile ali dirkalnike), manj (primarnih) tresljajev (oziroma do neke mere boljšo uravnoteženost) in primernost za zračno hlajenje. A je slednje tudi dvorezen meč, saj je zaradi deljenih valjev termodinamični izkoristek manjši, kar pomeni več toplotnih izgub in s tem večjo porabo goriva. MNLV je zaradi postavitve valjev seveda tudi precej širši, kar, jasno, lahko vpliva na obliko karoserije.

Praksa

V praksi so se razširili predvsem dvo-, štiri- in šestvaljni MNLV. Manjši so seveda poganjali motocikle in manjše avtomobile, štirivaljne je populariziral predvsem Subaru, šestvaljne pa Porsche. Osemvaljni MNLV so v 60. letih poganjali dirkalnike, dvanajstvaljni so v 70. letih poganjali cestne ferrarije, deset- in šestnajstvaljni pa so bolj ali manj marginalni poskusi ali dirkalniki.

Marsikdo ve, da boksarski motorji (že od leta 1923, kar pomeni, da se jim že bliža 100-letnica!) poganjajo nekatere motocikle znamke BMW, boksarski motor pa je svoj avtomobilski razcvet, ki je trajal kakih 30 let, doživel po drugi vojni. Takrat sta se na trgu pojavila dva avtomobila, ki naj bi motorizirala takratnega povprečnega delavca. To sta bila hrošč, ki je imel štirivaljni boksarki motor, in spaček, ki je imel dvovaljnega, oba pa sta bila zaradi preprostosti (in cene) zračno hlajena in oba sta bila izjemni prodajni uspešnici.

Razlika med njima tudi pokaže, v kakšno smer so se razvili pogoni s takšnimi motorji. Hrošč ima motor za zadnjo premo in poganja zadnji kolesi, v spačku pa motor pred prednjo premo poganja prednji kolesi. Le nekaj (tudi že skoraj pozabljenih) avtomobilov je imelo boksarski motor spredaj s pogonom na zadnji kolesi, danes pa ima takšno zasnovo le toyota GT86 oziroma subaru BRZ.

Tako Citroën kot Volkswagen sta še dolgo vztrajala pri pogonu z boksarskim motorjem, saj je takšen motor, seveda v izpopolnjenih izvedbah, poganjal tudi naslednike spačka in hrošča. Medtem ko so Francozi boksarske motorje vgrajevali vse do konca 80. let, pa so pri VW, izvzemši seveda hrošča, ki je v Južni Ameriki vztrajal do leta 2003, evropsko izdelavo takšnih avtomobilov končali že desetletje prej.

Med vidnejšimi proizvajalci osebnih vozil, ki so se ogrevali za pogon svojih avtomobilov z MNLV, so še Alfa Romeo (osebni avtomobili in dirkalniki), DAF, Ferrari (osebni avtomobili in dirkalniki), Lancia, Panhard, Porsche (osebni avtomobili in dirkalniki) in Tatra.

Projekcija

Zaradi svoje ključne slabosti, torej slabšega termodinamičnega izkoristka (zato večje porabe), ostaja MNLV le še zaščitni znak dveh avtomobilskih znamk. Morda bo celo doživel dokončno prepoved izdelave motorjev z notranjim izgorevanjem, a to bo zagotovo doživel v marginalnih prodajnih številkah.