(TEST) Audi Q2: Najmanjši, a premijski

Športni terenci ustvarjajo precej opazno zadrego – ker se pojavljajo vedno novi in novi, otežujejo izbiro. Morda, res morda je nekaj manjša v tako imenovanih premijskih razredih, saj že sama razvrstitev in posledično cena ustvarita jasno ločnico. Q2 je precej tipičen predstavnik te vrste oziroma razreda.

Q2 je – in nekaj časa bo še tako – najmanjši športni terenec v portfelju ingolstadtske tovarne. Pred mesecem ali dvema je doživel malenkostno prenovo, tako skromno, da bo to morda še najbolj po godu tistim, ki se vozijo v "stari" izvedenki. Kakšen milimeter se je podaljšal, drugo je ostalo skoraj enako. So pa sedaj bolj ali morda za kakšen okus celo preveč poudarjene velike odprtine za zajemanje zraka, našel se bo kdo, ki bo prepoznal, da je mreža hladilnika oziroma maske nekaj ožja, ipd. Neizrazita kupejevska podoba je seveda ostala, tudi razmeroma spodobna oddaljenost trebuha od tal (dobrih 150 milimetrov), kar pa, saj to že dolgo vemo, nima praktične vrednosti, kajti Q2 je od kakšne zaresne terenskosti vesoljno daleč. Je karoserijsko preveč nobel in cenovno previsoko, da bi ga človek kar tako drgnil po jamah in grmovju.

Znotraj je ostal tipičen audi: digitalizirani merilniki z možnostjo nastavitve njihove oblike oziroma podobe, malce čez zgornji rob armature postavljen multifunkcijski zaslon, značilni okrogli zračniki, kar zajeten sredinski "tunel" med prednjima sedežema in, hvala bogu, nekaj pravih, staromodnih gumbov. Recimo: radijski sprejemnik oziroma njegovo glasnost uravnavaš na volanu, pa so tam spodaj pod klimo in na desni strani, da je dosegljiv tudi sovozniku, pustili klasičen gumb zanj …

Čeprav neizrazit športni terenec, tale Q2 vendarle ponuja nekaj višje sedenje zlasti spredaj, zadaj pa tudi toliko prostora za glave in kolena, da velike krize le ni. Nazaj se vidi tako, kot pri večini današnjih avtov, torej skromno; ugaja, da je pod prtljažnim dnom res velika luknja – ker tam pač ni klasičnega oziroma zasilnega rezervnega kolesa. A nekaj časovno tragičnih izkušenj z raznimi pripomočki za krpanje gum sredi noči in daleč od kakšne pomoči dopovedujejo, da je tam vendarle pametno imeti staro, dobro, klasično rezervo.

Q2 je, ker je v tej družini najmanjši, razmeroma lahek, kar pomeni, da skoraj ni podhranjen – ne tedaj, ko so na sporedu avtocestne vožnje z višjimi povprečnimi hitrostmi, niti tedaj, ko si voznik zaželi nekaj ovinkastega adrenalina. Menjalniški S-tronic je zelo smiseln, še bolj bi bil, ko bi bil Q2 resen terenec, kar pa, kot zapisano, ni. Višina mu sicer ne škoduje, že kar sloviti Audijev drive select z možnostjo izbiranja med petimi voznimi nastavitvami, kar nekoliko spremeni podvozje, krmiljenje, tudi nastavitve motorja, potrjuje premijsko poreklo in tudi takšne občutke – vsaj delno. In če to ne zadostuje, pomaga cena …