(TEST) Countryman je razmeroma visok, oblikovno precej oglat, vendar postaven in zelo opazen

Janez Kovačič
09.03.2021 05:00
Za nekatere je countryman prevelik odklon od izvirne ideje, toda v opisani varianti ostaja vendarle čistokrvni mini.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Vinko Kernc

Če bi štela izvirna ideja, bi bil kvečjemu maksi. V dolžino ga je krepko čez štiri metre, v višino za poldrugi meter in celo prtljažnik bi se zmogel spogledovati z (zasilno) družinsko uporabo. Daleč od tistega, kar si je pred skoraj sedemdesetimi leti zamislil Alec Issigonis. Še mini? Vsekakor je Minijev.

Notranjost z armaturo vred je unikatna: ogromen okrogel multifunkcijski zaslon na sredini in pa baterija t. i. letalskih stikal ga naredita drugačnega. Žal je tako, da je cena nekaterih opremskih dodatkov zelo zasoljena, s tem pa tudi končna cena vozila. Foto: Vinko Kernc
Vinko Kernc

Countryman je po današnji avtomobilski in modelski klasifikaciji pravzaprav športni terenec. Sediš nekaj višje, njegov trebuh je spodobno od tal (165 milimetrov!), za povrh ima štirikolesni pogon, nekaj, kar je pri športnih terencih prej izjema kot pravilo. Deluje čvrsto, karoserijsko sicer oblo, a hkrati tudi nekoliko oglato - in postavno.

Navzven nekoliko drugačen in dimenzijsko večji, znotraj pa zaresni, čistokrvni mini. Njegova armatura ostaja unikatna, drugačna, zanimiva, za povrh tudi ergonomsko prepričljiva. Tudi countryman ohranja skoraj izjemno velik in okrogel (!) multifunkcijski zaslon točno na sredini armature, pod njim pa celo baterijo t. i. letalskih stikal. Sedi se spredaj zelo dobro, predvsem pa je zadaj kar presenetljivo veliko prostora za noge in glave. Fino, predvsem pa uporabno je, da je mogoče nastaviti naslonjalo zadnjih sedežev. Prtljažnik ni minijevsko liliputanski, možno ga je torej povečati, kar pomeni, da niso žrtvovali uporabnosti ali praktičnosti. Počutje je premijsko, če imaš nekaj občutka, se ti v spomin posebej zapišejo v rjavo usnje oblečeni sedeži z belim šivom. Ampak marsikaj je dodano in zato doplačano, zelo žal.

Prtljažnik: niso zanemarili praktičnosti, možno je celo nastavljati naklon naslonjal zadnje sedežne klopi Foto: Vinko Kernc
Vinko Kernc

Countryman v najmočnejši izvedbi (če zanemarimo john cooper works varianto) ostaja zvest minijevemu izročilu. Malce, ampak res komaj zaznavno, se pozna, da je nekaj bolj oddaljen od tal. Ampak kljub temu je ohranil velik del bistva – gokartovsko vožnjo, ki sicer ni tako izrazita kot pri običajnem miniju, a je je vendarle za velik užitek. Čeprav nekaj višji, zgledno ohranja smerno stabilnost, možne so zelo visoke povprečne (potovalne) hitrosti, marsikaj dodaja tudi štirikolesni pogon, nič se ne morem ali nočem pritožiti čez prestavno sedemstopenjsko prestavno avtomatiko – učinkoviteje prestavlja, kot bi morda sam. Seveda je poraba vsemu temu primerno daleč od tistega, kar piše tovarna.

Vinko Kernc

Countryman je morda odklon od izvirne ideje. Toda to je vtis, občutek, domneva. Za volanom je mini.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta