(TEST) Novi GLA je najmanjši, a ne majhen

Lani predstavljena druga generacija modela GLA je še vedno (vsaj s prednje strani) od daleč prepoznavna kot benz, a je hkrati bistveno drugačnega videza, najprej z razmerji: na za 3 centimetre daljšem medosju je karoserija, ki je od predhodnika krajša (!) za 15 milimetrov, ožja za 10 in višja (!) za 104 milimetre ter za 9 milimetrov bolj oddaljena od tal. S tem je bolj terenskega videza, medtem ko se je prva generacija bolj spogledovala s kombilimuzinskim razredom A.

V enaki meri je novi GLA tudi na pogled dokaj spremenjen, pri čemer velja pohvaliti skladnejši zadek, a tudi boka. Podoben napredek je v videzu in tehniki notranjosti: armaturna plošča se zdi odraslejša, velik dvojni zaslon in krmilnik (s sledilno ploščico) sta vsekakor impresivna, večina materialov je visokega kakovostnega razreda in splošen videz je všečen in fotogeničen. Škoda: cenena plastika ni povsod dobro skrita, opremsko pa ponekod, številnim doplačilom navkljub, zaostaja tudi za manj žlahtnimi tekmeci. Paket AMG med drugim prinaša tudi ergonomski, športni volanski obroč, dvojni zaslon za njim pa sledi videzu in funkcijam večine današnjih benzov: štiri podobe merilnikov niso vezane na izbrano vozno dinamiko in podatkov je dovolj, del, namenjen infozabavnemu sistemu, pa odlikujejo odlična odzivnost na dotik, odličen krmilnik in dobra logika menijev – čeprav je treba tu in tam kaj dolgo iskati. Prijetna za upravljanje se izkaže tudi zavolanska ročica menjalnika na desni strani.

Znotraj je tudi na račun povečanih višine in medosja nekoliko pridobil prostornost. Spredaj pripomb ni, ugajajo tako mere kot ergonomija, zadaj pa bi lahko bila sedeža na klopi nekoliko bolj usločena. Navduši pa malenkost, ki to pravzaprav ni: pod prednjima sedežema je dovolj prostora, da lahko potnika za njima nogi potisneta pod njiju, kar je na daljši poti vsekakor dobrodošlo.

Dinamika vožnje zasluži pretežno pohvale. Volan je prijetno neposreden, podvozje je zelo dober kompromis med športnostjo in udobjem in občutek nadzora, povraten občutek krmiljenja in trakcija so odlični. Motor streže z dovolj navora za maso, ki jo mora vleči, pri večjih zahtevah voznika morda malce zmanjka moči, a se dizelski stroj presenetljivo zlahka zavrti do rdečega polja pri 4600 vrtljajih v minuti.

Vse skupaj se odlično ujame celo v poslabšanih pogojih pod kolesi (sneg), še bolj pa navduši vozna dinamika tam, kjer tega od te vrste avtomobila niti ne bi pričakovali – na zaviti cesti, tudi na tisti preko gorskih prelazov: občutek izza volana je tako vrhunski, da bi mu ga lahko zavidali tudi pri BMW-ju. Menjalnik pri tem deluje zvečine nezaznavno brezhibno, le tu in tam se ujame v trenutkih, kjer se ne znajde najbolje.

Pravzaprav GLA ni le najmanjši športni terenec te znamke, pač pa tudi (sicer le milimetrsko) najmanjši od vseh osebnih benzov ta hip. A to seveda še ne pomeni, da je majhen.