(ANALIZA) Zakaj proračunski pakt ne bo prinesel političnega zatišja

"Na dolgi rok smo vsi mrtvi," se je odrezal v svojem zdaj že trdno zakoreninjenem političnem slogu premier Marjan Šarec v odzivu na oceno šefa opozicije, zmagovalca zadnjih parlamentarnih volitev, ki ni sestavil vlade, Janeza Janše, da zmanjkuje bonbonov, ki da jih je "vlada delila in zadolževala prihodnje generacije". Zato vodja SDS napoveduje skorajšnje resnejše težave in (še ene) predčasne volitve. Šarec je v ponedeljek ob svojem rojstnem dnevu lahko slavil predvsem še, da je državni zbor na izredni seji znova potrdil dva zakona iz proračunskega paketa za prihodnji dve leti, na katera je državni svet izglasoval odložilni veto. Temeljni dokumenti, ki omogočajo upravljanje javnih zadev in vladanje, četudi v zadnjih političnih obdobjih predvsem tehnične narave in z bistveno manj razvojnega premisleka oziroma naboja, so tako pod streho, in to ne glede na razhod z zunajvladno partnerico Levico in ustavljanja z vetom državnega sveta.

Kdo je pil, kdo bo plačal

Ne gre le za vse bolj očitno, velikokrat manifestirano rivalstvo Erjavca in Alenke Bratušek, katere SAB je trenutno potrjeno formulo izredne uskladitve pokojnin predlagala, saj oba stavita na upokojenski bazen, bolj zvesti del volilnega telesa, ki hodi na volitve. Za Erjavca se stopnjujejo napetosti tudi v njegovi stranki, kjer se januarja poteguje za še en, že peti predsedniški mandat. Del ponedeljkovega šova v parlamentu z nekaj klasičnimi Erjavčevimi prvinami pogajanj prek medijskih mikrofonov lahko štejemo tudi v prvi del izstavljanja računov Marjanu Šarcu in njegovemu krogu, ki bi na čelu Desusa gotovo raje videl Erjavčevo protikandidatko, kmetijsko ministrico Aleksandro Pivec. Toda ta ima resen problem: vanjo vse močneje letijo, tudi ali pa celo najprej iz Erjavčeve smeri, očitki o nepravilnostih v drugi fazi projekta Strateško razvojno inovacijsko partnerstvo Turizem (SRIPT), ki ga izvaja Turistično- gostinska zbornica Slovenije. Erjavec pri usodi Pivčeve tako žogo podaja na premierjev teren etike v politiki, za katero vemo, da je, tudi za šefa Desusa kakopak, gnetljiva in prilagodljiva kategorija: "Vemo, da ima zelo visoke standarde. Predsednik vlade bo povedal, ali ministrica še uživa njegovo zaupanje."

Erjavec, bitka za o(b)stanek in (proti)udarci

Šarec v primeru Pivčeve, za katero pravi, da kot ministrica dela zelo dobro, hitrih in odločnih potez, kot je znal v kakšnih drugih zgodbah, ne vleče, ampak si kupuje čas oziroma želi iniciativo vrniti na Erjavčev teren. A gotovo je, da je politične romantike med njima nedvomno konec, na začetku mandata so bili odnosi Šarec-Erjavec skorajda idilični. Šarec revizijskega poročila, ki Pivčeve ne razbremenjuje, ne bo mogel hraniti v predalu predolgo, ampak bo to žogo, ki mu je podal Erjavec, moral odigrati naprej. Sploh ker je v preteklosti pri tem že postavil določeno politično prakso. Če Pivčevo premier obrani na ministrskem položaju, v Desusu pa ji ne uspe izriniti Erjavca, ji ostane malo opcij, predvsem pa zanjo v Desusu po vsem verjetno ni več prostora, saj se ji je Erjavec že tako rekoč odrekel.

SMC ne more na predčasne volitve

Še v eni stranki koalicijskega peterčka manjšinske vlade se dogajajo oziroma so se zgodili pomembni premiki. Z Zdravkom Počivalškom kot predsednikom in demontažo nekdanje Cerarjeve ekipe, ki je sledila, je stranka dobila bolj pragmatičen politični profil. Novi generalni sekretar namesto Andreja Klemenca je postal Miha Rebolj, za vodjo programskega sveta, novega organa v stranki, pa je bil imenovan Aleš Vidmar, s čimer se je končalo obdobje nekdanjega vodje programske konference in ključnega gospodarskega kadrovika in ideologa Aleksandra Kešeljevića. Nekaj je bilo tudi poskusov, da bi se v stranko vrnila nekdanja notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar, ki se je s SMC razšla tudi zaradi njenih neprimerno bolj desnih pogledov na vprašanja migracij in s tem varnosti. A je slednja za Večer dejala, da se v politiko ne bo vrnila.
Čeprav jo je Počivalškov krog videl tako kot morebitno generalno sekretarko ali vsaj pomembno svetovalko predsednika. V SMC sicer javno zanikajo, da se v primeru propada Šarčeve vlade že resneje spogledujejo z morebitno novo desnosredinsko večino, to označujejo za politične spine in poskus vnašanja nemira, a dejstvo je, da so v zadnjem obdobju nekateri poslanci, denimo Monika Gregorič tudi v ponedeljek, odločitve dela lastne koalicije, v primeru pokojnin in njihovega nominalnega usklajevanja, označili za populizem. SMC ima z desetimi poslanci še vedno razmeroma dobro politično težo in s tem pogajalsko pozicijo, a to se nikakor ne sklada s trenutnimi javnomnenjskimi rejtingi stranke. Počivalšek in kompanija na volitve, če bi do njih prišlo, realno ne morejo v tem trenutku in potrebujejo čas, to pa je tudi razlog, da bodo naredili vse, da tega scenarija ne bo.

Poleg kralja na dvoru le še eden

Brez premikov ni niti v vladajoči stranki LMŠ. Lahko, da ima odhod de iure glavnega gospodarskega svetovalca predsednika vlade Vojmirja Urlepa, državnega sekretarja za koordinacijo med ministrstvi, tudi osebno, zdravstveno ozadje. A če bi bilo predvsem in izključno to, bi najbrž premier in njegov tesni sodelavec že iz časa predvolilne kampanje to zadevo verjetno skupaj predstavila, denimo na tiskovni konferenci. Tako pa ne gre mimo neuradnih informacij, da je tudi Urlep, ki je imel realni politični vpliv predvsem v SDH in na finančnem ministrstvu, (že pred časom) trčil s ključnim centrom moči v vladni arhitekturi političnega vpliva in človekom, na čigar mnenja Šarec največ da, Damirjem Črnčecem. Ena izmed točk spora naj bi bilo tudi kadrovanje Matjaža Merkana, Mariborčana, na vrh Telekoma, ki je hitro prišel in ekspresno odšel, po naših virih tudi zaradi tega, ker ni želel "pokriti" nekaterih zgodb za nazaj, predvsem pa naj bi bil v številnih konfliktih s Črnčečevo varovanko, članico uprave Vido Žurga. Črnčečev krog naj bi Merkanov prihod ocenjeval kot napako, del odgovornosti pa so pripisali tudi Urlepu.
Verjetno pa si je menedžer z dolgoletno kilometrino, podobno kot še en zdaj že bivši premierjev svetovalec, državni sekretar Roman Kirn, celotno zgodbo in svojo vlogo v njej predstavljal drugače. Kampanji in Šarčevi ekipi je tudi s svojim imenom dal neki kredibilen kontekst, zato si najbrž ni obetal, da bo počasi tonil v senco odločitev, ki jih sprejema najožji LMŠ-jev krog, glavno vlogo v njem ima med svetovalci Črnčec, v njem pa je bil do padca na mestu generalnega sekretarja, po aferi Uradni list, tudi Brane Kralj. Na "vladnem dvoru" je tako ostal poleg premierja zdaj le še en težkokategornik, ključni mož, človek za posebne naloge - Črnčec. In eden je še zunaj njega, Tomaž Besek, predsednik upravnega odbora DUTB. Centralizacija odločitev, ki jim poslanska skupina predstavlja predvsem glasovalni stroj, neko širšo vlogo ima morda le še Brane Golubovič, se še potencira.

Številne odprte fronte

Šarec in Črnčec sta vpletena v številne fronte hkrati, poleg političnih tudi v tiste v (državnem) gospodarstvu, kjer si vladna koalicija pospešeno utrjuje pozicije in kadruje, ob strani ne gledata niti pretresov v drugih strankah, nazadnje sta si zaostrila pri predlogu predsednika republike Boruta Pahorja, da se ob zadnjih obveščevalnih igrah s Hrvaško in arbitražo skliče seja sveta za nacionalno varnost, tudi relacije do predsedniške palače. Ob tem imata LMŠ in Šarec še bistveno vsebinsko težavo, na kateri se bodo lomile prihodnje volitve, kadarkoli že bodo: zdravstvo. Tam bistvenega napredka in premikov ni. Zadnje dogajanje ob zakonu o zdravstvenem zavarovanju oziroma ukinjanju/prenosu dopolnilnega zdravstvena zavarovanja kaže več stvari. Eno je, da ima minister za zdravje Aleš Šabeder, čigar prvotni predlog je državnozborski odbor v pomembni meri razstavil in spremenil, tudi v smeri predloga Levice in z dopolnili koalicije, težave s politično težo, obenem pa je to eden od lakmusovih papirjev, kaj se bo dogajalo s predlogi manjšinske vlade v bodoče. Skozi parlamentarno proceduro, ki bo od peterice zahtevala tudi iskanje projektnih zavezništev prek lastnih vrst - kolikor ne bo vdano asistirala posadka šefa nacionalistov Zmaga Jelinčiča - bodo prihajali nemalokrat pomembno spremenjeni zakonski predlogi, okoli njih pa bodo možne zelo raznorodne, na prvi pogled tudi nenačelne, a v tistem trenutno golo interesne koalicije.

Nemirna SAB, med socialdemokracijo in interesi ujet SD

Stalni nemir veje tudi v Stranki Alenke Bratušek, nekdanje premierke. Kemije med njo in Šarcem ni že od začetka, pri Bratuškovi, ki ne pozabi poudariti, da je leta 2013, ko je bil sedanji prvi mož vlade "le" kamniški župan, reševala državo in njene banke pred bankrotom, ne pojenja niti občutek, da so predvsem pri kadrovski pogači dobili premalo, bistveno manj od LMŠ in SD, tudi od SMC. Nekaj etapnih zmag, predvsem proti Erjavcu, v miselnosti in pristopih SAB ni spremenilo veliko ali dovolj. SD predsednika DZ Dejana Židana vsaj pro forma vztraja v svoji "državotvorni" formi. Židan je skušal miriti nekatere zadnje spore o obveščevalnih strukturah, a SD v marsičem za kulisami odigrava svoje igre. Zelena transformacija sredi rudarsko-teševskega Velenja, kjer se je rodil (na)glavni greh te stranke, imenovan TEŠ 6, je hitro potonila v senco domnevnih "hanovskih operacij", kjer da je politika orodje za biznis. Ocena, da se socialdemokracija, ki ima ob izkazanih limitih ali celo zatonu (neo)liberalne politične agende, ne zaveda zgodovinske priložnosti, se stalno staplja še z očitki, da se gre pri SD prevečkrat najprej za realne interese omrežja, vezanega na stranko, šele na to pridejo na vrsto dejanske levosredinske politike in interesi njihovega volilnega telesa. Član SD, nekdaj aktivni politik, Lev Kreft je v zadnji Mladini ponovil tezo, da je nastanek Levice v resnici "največji poraz SD". Se je ta iz njega kaj naučila? Velikokrat ni videti, da se je, napake se ponavljajo.
Njihov temeljni adut, enakega ima tudi SDS Janeza Janše, torej širša baza, tradicija in dejansko razvita strankarska infrastruktura, tako ostaja premalo odigrana karta, ki jo vedno znova zasenčijo kadrovsko-interesni apetiti. Del stranke bi Židana menjal, ključne linije njegove podpore so se v pomembni meri usidrale okoli Velenja in Šoštanja, zato nekatere frakcije vmes igrajo svoje partije, čakajoč na trenutek za nov prevrat.