Ana Vogrin, Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška Maribor: “Ne zavedamo se toliko, da je matura pred vrati, kot če bi imeli pouk v šoli. Profesorji se trudijo s pripravami, ampak ker nismo v osebnem fizičnem stiku niti eden z drugim niti s profesorji, nismo prisiljeni v delo. Tako se vsak sam odloči, koliko bo vložil. Kdor želi, dela, kdor ne želi, lažje najde izgovor, ki se v živo ne bi obnesel. Prisiljeni smo biti odgovorni odrasli, čeprav smo v resnici najstniki. Dana nam je priložnost, da iščemo bližnjice, kar je v naravi človeka in še bolj mladih. Ker kdaj, če ne zdaj, ko smo mladi, delamo napake in se iz njih učimo, za to ni več časa, ko si odrasel. Nimam pa občutka, da sem maturantka, razen priprav na maturitetni izpit. Ne bo maturantskega plesa. To ni samo nekaj ur zabave, ob pripravah se kot razred povežeš, ne bo predaje ključa, podelitev maturantskih spričeval bo okrnjena. Vsega tega pričakovanja, ki vodi do mature, ni.
Na srečo sem lani obiskala fakulteto, kjer bi rada nadaljevala študij. Takrat sem začutila, da je to prava smer zame. Če bi videla le virtualno stojnico, me to ne bi prepričalo. Preko računalnika ne začutiš duha fakultete, ne začutiš ljudi. Gre pa za pomembno odločitev. Tudi nimam občutka, da bom ob koncu koledarskega leta na fakulteti. Prosim, samo ne online študija. Dijaki smo se z razredom povezali, dve leti in pol smo bili skupaj, kako naj bi zdaj prišla v novo skupino, pa bi se videli samo preko spleta ali na izpitu ali pa še tam ne. Dobili smo odpor do informacijske tehnologije. Vsi bi marsikaj dali, da bi lahko izklopili računalnik. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje v živo spoznala kakšnega novega človeka.” (barb)
Grega Potočnik, Srednja šola Ravne, program računalniški tehnik: “Po eni strani se veselim odhoda na fakulteto, po drugi strani pa je bilo na srednji šoli fajn. Če bi lahko ostal še eno leto, ne bi imel nič proti. Verjetno se bom vpisal na ljubljansko fakulteto za računalništvo in informatiko. Za Ljubljano sem se odločil, ker mi je bolj všeč, saj je prestolnica, poleg tega je po mojih podatkih ta fakulteta bolj priznana, a tudi malo težja. A to me ne skrbi, saj sem bil prva tri leta odličen, tudi letos se trudim. Moram pa priznati, da mi je v času šolanja od doma motivacija precej upadla, ker ni enako, če imaš pouk v razredu ali doma pred računalnikom. Delam malo manj, kot sem prej.
Z izbiro srednje šole sem zelo zadovoljen. Ni mi žal, da se nisem vpisal na gimnazijo. Tam bi verjetno dobil nekaj več znanja iz matematike, a so mi praksa in znanja s področja tehničnih predmetov neprecenljivi. Na naši šoli se zelo posvečajo pridobivanju novih znanj. Imamo tudi veliko projektov, raziskovalnih nalog in podobno, kjer lahko sodeluješ. Letos bomo dokončali projekt z naslovom Vremenska komora, ki nam omogoča, da lahko projiciramo vreme v komori, ki smo jo sami izdelali.” (jad)
Manca Šerbinek, II. gimnazija Maribor:
"Z izbiro šole sem zelo zadovoljna. Gimnazija je naporna, a ko enkrat razščistiš svoje prioritete, ti usklajevanje učenja in prostega časa ne dela prevelikih težav. Sama nikoli nisem ciljala samo na odlične ocene, saj moj želeni študijski program nima omejitve, zadovoljna sem s prav dobrimi ocenami. Tako sem imela več časa za obšolske dejavnosti in družbo, ki so izpopolnile mojo srednješolsko izkušnjo. Sodelovala sem pri tehniki v Engish Student Theatru, in čeprav sem večino časa delala frizure ali pa zavijala en vijak, sem se naučila sodelovanja in spoznala delo v gledališču. Dve leti sem pisala za šolski časopis Borec, zaradi katerega sem še bolj vzljubila pisanje. Zaradi pouka na II. gimnaziji pa sem razvila dobre delovne navade, prejela dobro splošno znanje in razgledanost.
O koncu srednje šole imam mešane občutke. Veselim se novega okolja, novih ljudi, študija, ki me zanima in veseli, vendar bom pogrešala srednjo šolo, sploh zdaj, ko sem 'izgubila' leto in pol srednješolskih dni. Pogrešala bom udobje in občutek mladostne brezskrbnosti, ki mi ga gimnazija ponuja. Študij je vendarle nov izziv, preizkušnja odgovornosti in samostojnosti, zadnja stopnička pred odraslim življenjem." (bav)
Barbara Dvoršak, Srednja zdravstvena in kozmetična šola Maribor: “Pouk na daljavo se mi zdi, glede na razmere, kar kvaliteten. Mislim, da se profesorji trudijo predajati znanje na situaciji primeren način. Zraven videokonferenc in zaposlitev si tu in tam pogledamo tudi kakšen poučen film. Glede na to, da nas letos čaka matura, pa menim, da je še bolj pomembno to dosledno obveščanje o spremembah in pa seveda ponavljanje že pridobljenih znanj. Sama se za maturo še nisem začela poglobljeno učiti, saj se mi zdi pomembno, da znanje osvežujem postopoma, kar pa nam profesorji zagotavljajo s pisnim ali ustnim postavljanjem vprašanj iz vseh štirih let šolanja. Ker pa se približuje tudi konec srednješolskih let in začetek študentskega obdobja, pa smo po mojem mnenju vsi malo na trnih. Različne fakultete spoznavamo z videokonferencami, kar pa seveda ni primerljivo z vstopom v prostor. Velikokrat komu pri odločanju pomaga prav vsakodnevni utrip neke šole ali v našem primeru fakultete. Kljub vsemu pa smo pridobili veliko informacij z vseh področij, ki so nas zanimala.” (epl)
