Urška Mlinarič
Namestitev in uporaba aplikacije za pametne telefone, ki bi opozarjala na morebitne stike z okuženimi s koronavirusom in ki jo predvideva četrti protikoronski zakon, naj bi bila rešitev, ki bi epidemiologom pomagala pri identifikaciji stikov, ne bo pa omogočala sledenja lokaciji naprave, saj bo delovala na osnovi tehnologije Bluetooth, je danes povedala državna sekretarka na ministrstvu za zdravje Tina Bregant. Čeprav je slednja dejala, da se tako kot državni sekretar na ministrstvu za javno upravo Peter Geršak, ki bo bdel nad oblikovanjem slovenske različice aplikacije - narejena bo najverjetneje po vzoru italijanske ali nemške -, zavzema, da bi bila namestitev aplikacije prostovoljna, je iz vladnega sporočila po nedeljski nočni seji razbrati drugače.
Po predlogu bi bila namestitev aplikacije za tiste, ki jim je bila okužba potrjena oziroma jim je bila odrejena karantena, obvezna. Okuženi oziroma oseba, ki bi ji bila odrejena karantena, bi moral, če je uporabnik pametnega telefona, v mobilno aplikacijo vnesti posebno kodo. Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik pa opozarja, da je v okviru evropskega pravnega reda lahko sprejemljiva le prostovoljna namestitev: "Aplikacije za sledenje kontaktov nedvomno pomeni obdelavo osebnih podatkov in navedba, da bi uporaba aplikacije pomenila uporabo anonimnih podatkov oziroma sploh ne bi posegala v osebne podatke posameznikov, so zavajajoče."
Posebna šifra
Aplikacija, ki bi si jo naložil posameznik, bi po besedah Geršaka zaznavala vsak stik z drugim telefonom, ki bi imel prav tako naloženo aplikacijo, če bi se srečala na razdalji, krajši od 1,5 metra, in za dlje kot 15 minut. Ti podatki bi se nato anonimizirani vpisovali v bazo stikov, aplikacija pa bi predvidoma enkrat dnevno preverjala podatke v bazi stikov in okužb in lastnika telefona za nazaj opozorila, če je prišel v stik z okuženim. Da bi to bilo mogoče, pa seveda okuženi ali tisti, ki je v karanteni, mora v aplikacijo vnesti posebno šifro. Ob tem Bregantova pravi, da bi obvestilo razkrilo le, kdaj in približno kje je prišlo do stika, ne pa tudi identitete okuženega. Slednje bi lahko razbrali šele epidemiologi na podlagi omenjene šifre.
En mesec po sprejemu zakona
Tudi zato Prelesnikova pričakuje, da bo zakonodaja jasno opredelila, kdo in v kakšnih primerih ima poleg posameznikov dostop do podatkov o stikih, kdo so torej potencialni upravljavci osebnih podatkov ali dela podatkov. Pri tem mora zakon tudi natančno opredeliti, katere osebne podatke te institucije potencialno obdelujejo, za katere namene, koliko časa se hranijo in komu se posredujejo ter kdo ima dostop do podatkov in do katerih. Ob tem je informacijska pooblaščenka opozorila tudi, da je za zbiranje podatkov tistih, ki jim je odrejena karantena in ki nimajo potrjene okužbe, obvezna raba podatkov na zalogo, in je zato vprašljiva z vidika sorazmernosti in nujnosti. Po besedah Geršaka bi lahko na ministrstvu za javno upravo aplikacijo pripravili najkasneje v enem mesecu od sprejetja zakona. A aplikacija bi bila učinkovita le, če bi jo na svoje pametne telefone naložilo vsaj 60 do 70 odstotkov prebivalcev.
