V Ljubljani se je pred kratkim pojavilo novo podjetje za dostavo hrane. Domorodni E-hrani je ob bok samozavestno stopil Wolt, mednarodni ponudnik s sedežem na Finskem, ki deluje v 19 državah po Evropi. Suverenost vstopa na trg ocenjujem predvsem glede na dejstvo, da lahko po novem naročamo hrano tudi v restavracijah, ki jim je bil tovrstni način konzumacije v preteklosti pod častjo, na primer pri visoko cenjenem JB. Wolt očitno ima nekaj, česar konkurenca nima. Podjetje daje občutek novodobnosti, mladostne zagnanosti in z njima povezane prodornosti. Ulice so polne njegovih dostavljavcev in dostavljavk, njihovi modri nahrbtniki se pojavljajo izza vsakega vogala. Wolt je zelo očitno in.
Pred nekaj dnevi pa sem postal pozoren na njihova kolesa. Nekateri woltovci resda vozijo kvalitetne in vsega spoštovanja vredne mašine, večina pa poganja povsem običajne bicikle. Še več, kolesa nekaterih so že konkretno dotrajana. Zadevi ne bi posvečal pretirane pozornosti, če ne bi šlo za dostavo. Kaj pa je najpomembnejše orodje dostavljavca, če ne prevozno sredstvo? Od njegove kvalitete je vendar odvisna kakovost storitve, na tem njegovo delo stoji ali pade. Kako je torej mogoče, da ljudje, ki ta posel opravljajo kot svoj poklic, torej kot profesionalci, sedijo na tako utrujenih kripah?
Ne bom se spuščal v notranji ustroj delovanja podjetja, ki ga v resnici ne poznam, Wolt me spominja na Uber, kolikor vem, gre za podoben princip, ampak v to primerjavo se na tem mestu ne bom spuščal. Zastarela dvokolesa nekaterih dostavljavcev in dostavljavk se mi zdijo zanimiva kot prispodoba, kot uvod v krajšo miselno improvizacijo na temo koncepta zaposlenosti in dela v času, v katerem živimo. Kakšna sta danes zaposleni oziroma zaposlena?
Če od ljudi pričakuješ, da bodo zate dostavljali hrano, jim torej priskrbi spodobna kolesa
