Zgodovinarji niso odkrili nikakršnih sledi, da bi bilo ljudstvo Amazonk kje okrog Črnega morja ali na maloazijskem polotoku kdaj res živelo. Vseeno imajo bojevnice v grški mitologiji dokaj vpadljivo vlogo. Z njimi, ki so si izžgale desno dojko, da so bolje streljale z lokom in vihtele meč (gr. a-mazós = brez-prsi), se spopadajo najodličnejši bojevniki: Heraklej, Tezej, Ahil. Od kod torej mit? Sodobni razlagalci pravijo, da Amazonke poosebljajo poseben strah moškega sveta, strah, da bi jih ženski svet povozil, strah, da bi družba izgubila patriarhalni pečat.
Ko so španski raziskovalci v prvi polovici 16. stoletja krenili iz andske smeri v notranjost južnoameriške celine, so naleteli na ogromno reko. Imenovali so jo Sladko morje. Ko so odpravo, ki jo je vodil konkvistador Francisco de Orellana, napadle žen- ske, so rekli, da so jih napadle Ama- zonke, reko pa imenovali Río Ama- zonas. Starogrški mit oziroma pra- strah pred močjo žensk je tako zno- va dobil krila. Tudi sredi daljne pre- komorske džungle, tudi poleg tisoč drugih zanimivosti v podobi pisanih žab in metuljev, so se moškim z monoteistično krščansko dušo predvsem prikazale Amazonke.
Bi lahko bile antične diakonise vzor za "uradno službo" žensk v Cerkvi tretjega tisočletja? Lahko bi bile
