Konec tedna sem imel videoklepet z župnikom Pietrom iz Bergama. Bil sem vesel, ker sem ga videl in slišal, žalosten, ker je tema najinega pogovora šla o bolezni in smrti, o koronavirusu, ki je v zadnjih tednih prav v severnoitalijanskem Bergamu razvil svojo uničevalno moč. Podobe kolone vojaških tovornjakov, ki iz Bergama odvažajo krste z umrlimi za koronavirusom, so presunile cel svet.
Don Pietro Biaggi vodi župnijo Sant'Alessandro della Croce prav v središču mesta, streljaj od starega jedra imenovanega Città Alta (na sliki). Njegovi duhovniški dnevi niso v teh časih nič drugačni od dni večine drugih Bergamaskov: že dva tedna je zaprt v stanovanju in vztraja v karanteni. Ven stopi samo zaradi najnujnejšega. Cerkev, za katero je odgovoren, je sicer čez dan odprta, vendar v njej seveda ni maš, spovedi, skupnih molitev. Kljub mnogim mrtvim zaradi koronavirusa ne opravlja blagoslovov trupel in pogrebov. Na mestnem pokopališču dežura en duhovnik, ki blagoslovi vsako krsto, ki tja pride, ne glede na to, iz katere župnije je. Pogreba kot pogreba ni. Bergamaški škof je ob tem izjavil, da nihče od zdaj umrlih ne bo ostal brez naknadnega pogrebnega obreda.
Pietro pove, da ima večina ljudi podobno razlago vzroka za katastrofo: ni bilo stroge karantene, ko je bil še čas
