Rozmari Petek
Uveljavljen kontrabasist iz Celja Miha Firšt in direktor Hiše kulture Celje je te dni javnost presenetil z novico, da je spisal najdaljšo skladbo na svetu. Pravzaprav je skladba nastala že lani v sklopu predstave Komedija o artu, ki jo je pripravila Hiša kulture Celje. "Zdaj pa je prišel čas, da smo skladbo tudi 'natisnili' in malo potipali morebitno naklonjenost medijev," opisuje Firšt.
Pisal s pomočjo romantičnega pija
Skladba seveda ni tipična. "Zasluga", da se variacije, ki dejansko trajajo v neskončnost, nikoli ne ponovijo, gre pripisati matematičnemu številu pi. "Ideja je zelo preprosta. Če želiš, da nekaj traja neskončno, pač uporabiš števila z neskončno decimalkami. Tudi s korenom števila dva bi na primer šlo. A vendarle je pi pač romantična stvar v popkulturi. In odkar imamo računalniški jezik, lahko uporabljaš tako imenovane zanke, ki ob vsakem zagonu pokažejo naslednjo decimalko števila pi," razlaga avtor, ki mu je pri pisanju Večne skladbe zelo pomagalo ne le glasbeno, temveč računalniško znanje. Natančneje, skladba je napisana s štirimi algoritmi v programskem jeziku Python in glasbeno matriko, kakršne so uporabljali predstavniki druge dunajske šole. Vsak naslednji ton skladbe s pomočjo legende določi naslednja decimalka števila pi, kar omogoča, da skladba traja neskončno dolgo in nikoli ne razvije ponavljajočih se glasbenih vzorcev, pa četudi je napisana na, lahko bi rekli, vsega enem listu A4-formata.
πrpetuum mobile v čast perpetuumu mobile
To ni prva skladba, ki jo je napisal Firšt, sicer brat uveljavljenega in že večkrat nagrajenega mladega celjskega skladatelja Leona Firšta, a kot smeje se dodaja, je zaradi koncepta edina omembe vredna. Del skladbe ali prvih 100 tisoč decimalk števila pi je javno objavil na youtubu in jo poimenoval πrpetuum mobile, ki je svojevrstna počastitev romantičnih skladateljev, kot so Paganini, Weber in Strauss, ki so tudi napisali vsak svojo skladbo z naslovom Perpetuum mobile, celotno pa je za simbolično ceno mogoče tudi naročiti. Kot rečeno, se skladba nikoli ne konča, zaradi česar je prekosila dosedanjega rekorderja med skladatelji Johna Cagea, ki je avtor skladbe, trajajoče 638 let.
Kako se dotakniti sodobnega poslušalca
"Pred nekaj več kot 150 leti je v Italiji obstajal izraz 'Rossinijev delirij', s katerim so označevali kolektivno ekstazo občinstva ob poslušanju novih Rossinijevih oper. Nekaj let kasneje so ženske omedlevale ob srečanju s Chopinom, še 50 let zatem pa je nov balet Igorja Stravinskega zaradi 'grozljivih zvokov' na premieri izzval pretep v gledališču," opisuje. "Danes se nam tako intenzivno doživljanje omenjene glasbe zdi naravnost nemogoče, saj neprestano prejemamo toliko najrazličnejših agresivnih dražljajev, da se preprosto ne moremo postaviti v zvočno asketsko pozicijo poslušalca leta 1850, ki prej v življenju ni slišal ničesar razen nekaj cerkvenih napevov in vrste podobno zvenečih folklornih viž. Ta problem naslavlja veliko kompozicij 20. stoletja, ki jih pavšalno označujemo za 'grde', v resnici pa se obupano trudijo dotakniti sodobnega poslušalca. Lahko morda le-tega, danes vajenega, da je v svetu okoli njega vse dostopno takoj in v celoti, prizadene skladba, ki se bo odvijala v neskončnost, in je nikakor ne more povzeti, nadzorovati, užiti v celoti," se sprašuje avtor.
