Dve srhljivi, a obenem junaški zgodbi kampa Menina: Gasilec med prikolicami dve uri pogrešan, županja na drevesu

Slučajno, ko beseda da besedo, smo v Rečici ob Savinji naleteli na neverjetno hrabre posameznike. Nismo izbrskali vseh, že samo v gasilskih vrstah jih je bilo preveč. Redki pa so tisti, ki so v času, ko so reševali druge, sami ostali brez vsega. Ne le, da jim je poplavilo stanovanje, gasilcu Primožu Bitencu je voda odnesla avtomobilsko delavnico, ki je bila osnovni vir njegovega, bratovega in očetovega preživetja, za nameček pa je odplavila njegove inštrumente in vso opremo za ozvočenje koncertov in prireditev, s čemer se je že od mladosti ukvarjal. No, da je nesreča še večja, so svojo opremo in inštrumente pri Bitencu pustili tudi člani ansambla Golte ter glasbeni tehnik Boštjan Podlesnik, saj bi v petek v Solčavi morali v okviru občinskega praznika zabavati ljudi. "Vse to sem imel shranjeno v stari hiši, kjer je do novembra živela tudi babica, ki je bila 26 let na invalidskem vozičku. Nje, če bi še živela, ne bi mogli rešiti, saj je voda drla čez hišo in dvorišče. Oče, ki je dajal vrednejšo opremo v delavnici na višje police, se v hišo ni mogel več vrniti. Splezal je na streho nadstreška in ure čakal, da je voda začela odtekali," opisuje Primož.

Reševal je 11-letno deklico

Vsega tega ne ve iz prve roke, saj je v tem času sam reševal turiste in sebe v kampu Menina. Do gasilskega doma se je sicer tisto noč prebil precej pozno, saj si sprva ni mislil, da je stanje tako resno. "Saj veste, kot tisto opozorilo, da bo meter in pol snega, in so že šole zapirali, pa ni bilo nič." Le še dva sta čakala pred gasilskim domom, drugih ni bilo več. S Primoževim avtom so šli do Varpolj in avto k sreči pustili dovolj visoko, da ga voda kasneje, podobno kot se je zgodilo celo z gasilsko cisterno, ni odnesla. "Ko smo prišli v kamp, nam je bila voda do gležnjev. Napoteni smo bili do jezera v kampu, kjer so že s čolni vozili ljudi iz kampa. Ravno smo se menili, da je treba paziti, kod stopamo, ker se ni več nič videlo. Vedeli smo, da smo približno pri jezeru. A ko je kolega naredil korak naprej, je bil ves v vodi. Hitro smo ga potegnili ven. Takrat so že pripeljali čoln ljudi, zgleda, da je on šel z njimi. Ne vem, ker vsega se sploh ne spomnim."

Prava drama se je zanj, za 11-letno deklico in še eno odraslo dekle začela nekaj minut kasneje. "Deklica je bila brez staršev. Obe bi moral jaz pospremiti ven. Ko smo bili sredi poti, je voda začela hitro naraščati. Deklico sem vlekel za roko, nato sem jo poskušal naložiti na hrbet. A nikamor ni šlo. Ustavili smo se pri drevesu. Pomagat nam je prišel še en gasilec, ki je videl, da smo obtičali. A potem je naprej njega odneslo, nikjer več ga ni bilo videti. Prepričan sem bil, da ga nikoli več ne bom videl … Mi smo se dolgo držali skupaj objeti ob drevesu. Pritisk vode je bil vedno močnejši. Deklica je rekla, da ne more več dihati. Zato sem menda malo popustil prijem. V tistem trenutku me je odneslo. Hvala bogu le do naslednjega drevesa. Dve minute kasneje je mimo mene prineslo še deklico. Komaj sem jo še zagrabil za roko in potegnil, ker tok je bil izredno močan. Spet ni mogla dihati, zato sem mislil, da bi se raje prestavila na spodnji del drevesa, kjer tok ni bil tako močan. V tistem trenutku, ko sva se prestavljala … Sploh ne vem, kje mi je spodneslo, samo odneslo me je, deklica pa se je še držala za drevo. Odneslo me je do mobilne hiške, da sem se jo lahko oprijel za streho. Če bi me neslo malo bolj v desno, bi me neslo v Savinjo."

Dve uri je veljal za pogrešanega. Nihče ni vedel, kje je. "Čez čas sem začel razmišljati, da bi bilo bolje, da nekako pridem do zidanih sanitarij. Le 15 minut kasneje je na točno tisti nadstrešek, na katerem sem prej bil, prineslo tri kamp prikolice." Ko voda ni bila več tako deroča, je prišla pomoč. "Spuščali so se po vrvi in klicali, kje je še kdo." S pomočjo vrvi so ga kolegi rešili. Kmalu zatem in po mnogih poskusih metanja vrvi so rešili še deklico ter dekle, ki se je še vedno držala prvega drevesa. Stala je na priklopu prikolice. Na sebi je imela samo še majico. "Deklico je eden od gasilcev zgrabil in nesel v avto. Druga je prosila za hlače. S kolegom sva premetala hiške, če bi kaj našla. V dveh nisva našla ničesar, nekateri so očitno še stvari uspeli zapakirati. Šele v tretji sem našel eno črno trenirko, ki bi ji bila prav."

Kaj vse se je dogajalo vmes, kdaj so pomagali še starejšemu moškemu, ki je tudi čakal skorajda nag in premražen, ni povsem jasno. Ko je nekako in po mnogih urah tudi sam čisto premražen prišel do gasilskega kombija, je avtomatsko sedel za volan. "Videl sem, da v kombiju že čaka kakih 10 ljudi, in sem ga samo prižgal in peljal v šolo. Potem sem naredil še tri 'fure'. Ko je našo županjo helikopter rešil z drevesa, je premražena prosila, če jo lahko nekdo pelje domov. Do njene hiše nisva mogla, zato sem jo prej odložil in je bosa peš šla proti domu," opiše. Njegovo delo za javno dobro se je končalo šele pozno zvečer, ko je pomagal raztovoriti tovornjake, ki so pripeljali postelje, odeje in hrano za okoli 900 v šoli nastanjenih turistov. Šok, kaj se je zgodilo z njegovo prihodnostjo, je sledil šele dan kasneje …"Delavnica je uničena. Bajta tudi. Najslabše je, da par mesecev ne bomo mogli delati, saj je orodje vso zanič. Le tovornjaki za pomoč na cesti so nam hvala bogu ostali, ker smo jih še uspeli prestaviti. Zalilo je tudi drage avtomobile naših strank," doda oče Boris Bitenc.

Ljudje so se lovili za žlico bagra

Neverjetno srhljiva, a hkrati pogumna je tudi zgodba županje Rečice ob Savinji Majde Potočnik, ki je samo zato, da bi pomagala ujetim v kampu, prišla z dopusta. K sreči ni bila daleč. "Poveljnik civilne zaščite mi je dal telefon, da se oglašam na klice, ker je sam reševal. Obenem sem pomagala v gasilske kombije spravljati ljudi. Tam je bilo malo kaosa, ker so otroci izgubili starše in obratno in niso radi šli. Potem so začeli vpiti, da gre voda. Šla sem do restavracije, kjer so sedeli številni gostje, in vpila, da moramo takoj vsi zapustiti kamp. Naenkrat je voda pljusknila s tako silo, da se nismo več mogli umakniti na varno desno stran, vse nas je vleklo v levo. Pa je takrat bila voda le še do kolen," opisuje začetek drame. Stopili so na škarpe. "Dve skupini sva bili. Prve, v kateri je bilo kakih 12 ljudi, so z bagerjem prestavili na drug bager in z njim do kopnega. Ljudje so se obesili na narobe obrnjeno žlico bagra. Eni še z zadnjimi močmi, ker so bili že do vratu v vodi. Voda je vse bolj drla in naraščala, tako da gasilci do nas niso več mogli. Bager se je umaknil, sicer bi se prevrnil. Ostali smo sami; trije moški, trije otroci in jaz. Predlagala sem, da zlezemo na drevesa, pa so rekli, da zaradi otrok ne morejo." V bližini so bili visoki bori, nanje ni mogla. Spustila se je nižje, do škarpe, na kateri je bila velika gneča. Poskušala je priti do naslednjih dreves, a ni več dosegla tal. "Potem sem se spustila s tokom in se zagrabila za drevesa tri metre nižje in z veliko muko zlezla na drevo. Vse me je oteževalo, pelerina, nahrbtnik, škornje sem sezula in se vlekla na veje. Moj telefon je bil mrtev, od poveljnika je še delal, a je bil zakodiran. Uspela sem poklicati na 112 in sporočiti, da bomo brez helikopterja utonili. Vedeli so že za nas, a so imeli gužvo."

Srhljivo podobno Titaniku

Vse, česar se še spomni, je, da jo je tako zelo zeblo, da je mislila, da bo enostavno padla z drevesa. "Samo držala sem se. Ne vem, kako dolgo sem bila gor. Opazovala sem, kaj drugi delajo. Očetje so začeli peti in ploskati, zabavati otroke. Bili so izjemno pogumni. Malo nižje je bil na strehi otrok z zlomljeno nogo. Tistemu, ki je bil zraven otroka, so z druge strehe vrgli nož, da je odrezal kabel in ga vrgel šestim ljudem, da so se privezali na gasilski avto, ki je bil blizu." Medtem se je začel bližati helikopter. "Začelo me je grozno zibat, drevesa so se prepogibala do vodne gladine. Bala sem se, da se bodo odlomila. Držala sem se kot panda. Nisem vedela, kaj se dogaja, potem se mi je za hrbtom pojavil reševalec in me potegnil. Okoli pol devete ure zjutraj sem bila rešena."

Agonije sicer še ni bilo čisto konec. "Ko me je gasilec odložil, sem bosa tekla preko ene kmetije domov. A nisem mogla v hišo, ker imamo električni vhod, doma pa ni bilo nobenega. Potem sem se pa že malo zrušila ...Tam sta bila dva soseda z bagrom. Prosila sem ju, da mi pomagata. Peljala sta me k njima domov, kjer so me oblekli, mi dali čaj, malo salame in šnopsa." Topla beseda in obleka sta zadostovali, da se je spet vrnila na delovišče in delala do 23. ure. A vendar, misli, ki so jo v najhujši agoniji obletavale, niso zbledele. "Takrat, ko so vsi šli, sem pomislila, da si ne želim umreti, a da se počasi moram sprijazniti. Bila sem popolnoma mirna, niti malo jezna na koga. Pomislila pa sem, če sem kaj hudega komu naredila in da upam, da mi bo odpuščeno. Potem sem samo opazovala. Nisem razmišljala, koga vse bom zapustila. Niti nobenega filma ni bilo, o katerem nekateri govorijo. Popolna vdanost, mirnost in misel, da je, če pomoč ne pride, najbrž to to. Ko je voda začela usihati, pa nisem več tega mislila. Sem bila kar vesela."

"Zdaj moramo gledat drug na drugega"

Za vse, ki so preživeli travme, so organizirali skupinsko psihološko druženje. "S tem se mi zdi, se je v naših glavah stvar zaključila," upa županja. "Menda smo se tri ure menili, čez polnoč je bila, ko smo se razšli. Kako naprej, ker to še ni konec, smo se menili," primakne Primož. "Dali smo si zavezo, da moramo gledat drug drugega. To je taka zaprta dolina, ljudje smo različni. In smo si rekli, da se moramo spremljati, če koga začne 'rukat', da si pomagamo." Tudi sam ponoči zaradi spominov in misli na prihodnost svoje delavnice ne spi. Če že, se zbudi ves prepoten. "Toliko sem že ne ravno prejokal, ampak so trenutki, ko se ti kar vlije. Danes sem prvič šel v Celje. Se mi je zdelo kot da se peljem po Marsu. Tam vse v redu, 'folk' živi normalno. Jaz pa z umazanimi čevlji stojim v vrsti na bencinski, ko mi nekdo napiše sms, ki mi sproži solze med "normalnimi" ljudmi, ti pa niti ne slutijo, zakaj."