EU, dežela za starejše? Z izključenostjo mladih voditeljev bi izgubili proevropskost

Nabor najverjetnejših novih voditeljev Evropske unije v mandatu 2019-24 narekuje tako imenovani starostni trend "60 plus". Na čelu Evropske komisije, ključnega izvršilnega organa EU-administracije, bo kot predsednica 60-letna Ursula von der Leyen, visoki predstavnik za zunanje zadeve in varnostno politiko bo 72-letni Španec Josep Borrell, predsednik Evropskega parlamenta bo 63-letni Italijan David Sassoli, medtem ko bo predsednica Evropske centralne banke najverjetneje 63-letna Christine Lagarde. Slednja starostna struktura odpira vprašanja o rezerviranosti mest v evropskem političnem vrhu le za generacijo politikov starejšega kova, pri čemer "slučajni" pogojno "mlajši" politiki na odločevalski funkciji (denimo predsednik Evropskega sveta Charles Michael, 43 let) predstavljajo izjemo, ki potrjuje "pravilo". "No country for young men", če parafraziramo naslov znamenitega filma "No country for old men".
Pa je bilo zmeraj tako? Z mladimi smo spregovorili o mestu mladih v EU.

Se politična starost meri drugače in je razloge za starejše voditelje treba iskati v argumentu njihove izkušenosti, referenc, kilometrine, učvrščenosti njihovih mrež, ki so jih razprostrli med kariero? Mlad slovenski politik in koordinator stranke Levica Luka Mesec zatrjuje, da samo izkušenost težko upravičuje politični obstoj posameznika. "Najvplivnejši politik na svetu, Donald Trump, je hkrati tudi eden najstarejših. Težko bi mu pripisali modrost, razsodnost, preudarnost ali katerekoli od lastnosti, ki naj bi jih prinesli 'starost' in 'zrelost'," pojasni svoje prepričanje Mesec, za katerega sta ključni voditeljeva opredelitev in koalicija, ki ga je pripeljala na oblast. In kot pove, so tudi v EU "politike, podobne Trumpovi, pripeljali voditelji mlajše generacije - od Salvinija do Kurza". "Naloga nas, politikov mlajše generacije, je, da v naslednjih petih letih zberemo sile, ki bi lahko na oblast pripeljale politike socialne in ekološke prenove, 'zelenega New Deala', ki ga EU in svet potrebujeta," pove in doda, da je v ZDA nosilka tega Alexandria-Ocasio Cortez, v EU pa so na potezi Evropska levica in Zeleni.
Da starost ni pogoj za vključenost, meni tudi mladi predsednik NSi Matej Tonin, ki kot uspešne primere držav z mlajšim voditelji navaja Kanado, Francijo, Estonijo, Avstrijo in Irsko. "V vrhu institucij EU so doslej vedno želeli ljudi, ki so se že dokazali s kariero v svoji nacionalni državi in to posledično pomeni, da so 'v igri' nekoliko starejši," nadaljuje predsednik NSi, ki verjame, da ne obstaja ločnica med politiko starejših in mlajših, temveč le različni pristopi pri soočanju z izzivi. "Potrebujemo energijo mladih in preudarnost starejših. Izkušnje brez energije, svežine in razumevanja duha časa same po sebi ne dajejo pravih rezultatov. Za zmago je potrebna kombinacija obojega," je prepričan Tonin.

Bi pomagalo znižanje volilne meje z 18 na 16 let?

"Politična zgodovina bi nas morala naučiti, da morajo države voditi raznolike skupine ljudi, ki odražajo strukturo prebivalstva te države," je jasna Nina Pejič, mlada raziskovalka iz Centra za mednarodne odnose. Poudarja, da je to ne nazadnje demokracija in da trenutno prevladujoča družbena skupina - v slovenskem, srednjeevropskem in tudi balkanskem prostoru predvsem skupina starejših moških - še dolgo ne bo zagotovila politične raznolikosti. Zato je v takšne strukture treba poseči z ukrepi, kot so spolne kvote, vključevanje manjšin in znižanje starostne omejitve na volitvah z 18 na 16 let. "Gre za posledico težavnosti penetracije EU struktur od spodaj navzgor, ki lahko vzame leta, ne smemo pa pozabiti, da imajo veliko vlogo pri tem države članice - koga predlagamo za kandidaturo in koga izvolimo," pove mlada raziskovalka, ki razloge za trenutno stanje vidi tudi v premajhnem deležu mladih volivcev, politični strukturi držav članic, "trgovanju s položaji" in težnji po nagibanju k že uveljavljenim kandidatom iz prejšnjih mandatov. "Slovenija je pri tem izjema, volimo neuveljavljene," pristavi Pejičeva, "velike države imajo pri tem večje težave kot mi." Mladi, bolje izobraženi in tisti prebivalci z boljšim materialnim stanjem imajo v povprečju bolj progresivno politično vizijo v smislu pomembnosti demokracije, človekovih pravic, neodvisnih medijev, civilne družbe in pomembnosti opozicije kot sredstva za nadzor nad vladnimi politikami, je prepričana. Tako EU paradoksalno ne vključuje mladih na odločevalske položaje, saj bi prav to spodbudilo premik v smer, ki si jo želi. "Z nevključevanjem izgubljamo progresivno proevropsko bazo volivcev na dolgi rok," še oceni.

Krivi so mladi, ki so ujeti v začarani krog

Da nam vladajo starejše generacije, ni nikakršna zarota proti mladim, temveč posledica politične realnosti, meni študent obramboslovja Vid Jereb. "Mladi ne razumejo politike. Glavna naloga vsakega politika je, da izpolni čim več podanih obljub svoji volilni bazi in si tako zagotovi ponovno izvolitev. Tukaj se mladi ujamejo v začarani krog, saj se večinoma ne udeležujejo volitev, zato niso ciljna skupina politike," je direkten Jereb. Politični programi posledično ne zagovarjajo interesov mladih, saj je v praksi zagovarjanje teh potrata političnega kapitala, kar pa mlade še nadaljnje odvrača od volitev. Za prekinitev tega začaranega kroga bi bila potrebna radikalna sprememba politične kulture, verjame študent in kot rešitev podaja iste zakonske spremembe kot Pejičeva. Tako, je prepričan, bi prisilili stranke, da v politiko vključijo mlade, a pri tem najpomembnejša sprememba ostaja na ramenih mladih samih.