Novi slovenski veleposlanik v Bosni in Hercegovini (BiH) Damijan Sedar je konec minulega tedna na predajo poverilnih pisem oziroma akreditivov k predsedniku predsedstva BiH Miloradu Dodiku prišel oblečen v narodno nošo. To je v delu slovenske kot tudi bosanske javnosti dvignilo kar nekaj prahu. Nekateri se nad tem zgražajo, drugi pa pravijo, da gre za povsem običajno prakso. Ker to ni prvi primer, pred časom je oblečena v narodno nošo prišla že Lea Stančič, slovenska veleposlanica v Romuniji, smo na ministrstvu za zunanje zadeve preverili, zakaj veleposlaniki prihajajo oblečeni v narodne noše in ali bo to praksa tudi v prihodnje.
Sporočili so nam, da lahko veleposlaniki ob posebej svečanih priložnostih, kot je predaja poverilnih pisem, skladno z uveljavljeno mednarodno diplomatsko prakso in splošno sprejetimi ter uveljavljenimi načeli in običaji v diplomaciji nosijo narodno nošo oziroma tradicionalno oblačilo. "Narodna noša je v večini držav praviloma izenačena z najvišjo stopnjo predpisane obleke, kot so na primer frak, jutranja ali svečana obleka," še pojasnjujejo na ministrstvu za zunanje zadeve. Dodajajo še, da je diplomat dolžan spoštovati diplomatski protokol v posamezni državi sprejemnici. "Slednji praviloma izenačuje eno od slavnostnih oblačil, kot so frak ali jutranja obleka, diplomatska uniforma, in tradicionalna oblačila, kot je narodna noša. Tako kot vsa druga oblačila, ki sodijo v vrh kodeksa pravil obnašanja, je ključnega pomena njihova dostojna nošnja."
Na vprašanje, čigava ideja je bila, da veleposlanik obleče nošo, so odgovorili, da se vsak veleposlanik ali veleposlanica sam odloči, ali bo ob svečanih diplomatskih priložnostih oblekel narodno nošo. Sporočilo tega je bilo, da je veleposlanik Sedar z narodno nošo želel prenesti sporočilo bogate slovenske kulturne dediščine in sodelovanja med državama, so še pojasnili na ministrstvu.
Ob narodni noši bi pristajale orglice
Za komentar smo zaprosili Petra Toša, predsednika Kluba nekdanjih slovenskih veleposlanikov, ki je povedal, da narodna noša ni več vsakodnevno oblačilo, zato to po njegovem mnenju povzroča začudenje in posmeh. "Ob prebiranju zbadljivih komentarjev pod članki bosanskih medijev sem o svojem stališču še bolj prepričan," je jasen Toš, ki pojasnjuje, da ceni slovensko kulturo in zgodovino ter da je bil v preteklosti organizator številnih folklornih dogodkov v tujini, a da uporaba narodne noše v tujini lahko pomeni tudi užaljenost gostiteljev. "Navkljub pozitivnim komentarjem z ministrstva za zunanje zadeve upam, da tega slovenski diplomati več ne bodo počeli. Če pa že, pa predlagam, naj igrajo še na orglice."
Za nošo se ne bi odločila, a ni napaka
Strokovnjakinja za protokol Ksenija Benedetti nam je pojasnila, da diplomatski predstavniki države ob svečanih priložnostih lahko nosijo narodno nošo oziroma tradicionalno oblačilo. "To je mednarodno uveljavljena praksa. Koliko se ta praksa v resnici uporablja, je pa drugo vprašanje. V osemnajstih letih svojega službovanja sem bila priča velikemu številu predaj poverilnih pisem predsedniku republike in nekateri veleposlaniki in veleposlanice so v predsedniško palačo prav tako prišli v svojem tradicionalnem oblačilu. To so bili predvsem veleposlaniki in veleposlanice iz afriških, arabskih držav, tudi Indije. Evropski veleposlaniki in veleposlanice se za tradicionalno oblačilo ob predaji poverilnic (ali ob drugih priložnostih) odločijo izjemno redko," izpostavi Benedettijeva, ki dodaja, da sporočilo tega, kaj z nošnjo narodne noše ob predaji poverilnic sporočamo, ni enoznačno.
Predstavila je tudi drugi vidik sporočila. V Bosni so nekateri Sedarjevo nošo videli kot zagovor politike nacionalne identitete. Benedettijeva sicer meni, da je od obleke pomembnejše, kaj veleposlanik ali veleposlanica za Slovenijo konkretno naredi dobrega: "Osebno se za izbor noše ne bi odločila, raje bi izbrala obleko in dodatke kakšnega slovenskega oblikovalca in s tem kazala svoj ponos, od kod izhajam. Ampak to je stvar izbire. Napaka pa to vsekakor ni."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
