(FOTO) Dobrih 70 kilometrov južno od Budimpešte so ukrajinski begunci streho nad glavo našli tudi pri Rusih

Na že dodobra uničeni asfaltni cesti, ki vodi do termalnega kopališča v Cegledu, 70 kilometrov južno od Budimpešte, v nizu hiš ob cesti pozornost pritegne v ukrajinske barve na več mestih prepleskana lesena ograja. Na enem od šestih lesenih bungalovov visi ukrajinska zastava. Ravno v trenutku, ko se s fotoreporterjem ustaviva pred vhodom, z dvorišča prihiti Andrej. Rus iz Sankt Peterburga, ki pa je po očetu tudi Ukrajinec. "S prijateljem sva prišla po nekaj stvari, saj sva v Cegledu najela objekt, v katerem bomo lahko nastanili do deset ukrajinskih beguncev. Tukaj pa je trenutno le ena družina, dve ženski in trije otroci. Iz Dnepra so pribežali," pove in pojasni, da ima bungalove njegova prijateljica Gulnara, ki ima tako ruske kot kazahstanske korenine.

Potem ko se zadnje tedne, tako kot Poljska, Slovaška, Moldavija in Romunija, tudi Madžarska sooča s prihodom številnih Ukrajincev, zakarpatskih Madžarov in drugih prebivalcev Ukrajine - za zdaj jih je prišlo četrt milijona -, so se aktivirale nevladne organizacije, posamezniki pomagajo na vse možne načine: s hrano, obleko, higienskimi pripomočki, prevozi beguncev.

Ljudje ponujajo prenočišča za dan, dva

"Številni moji sorodniki so še vedno v Ukrajini, tako v Dnepru kot v bližini Hersona, in moja prva misel zjutraj, ko odprem oči, je, ali so še živi. Močno sem zaskrbljen za njih," prizna Andrej, ki je sicer na Madžarsko skupaj s svojim partnerjem Fuadom, Azerbajdžancem, iz Rusije prišel že pred sedmimi leti. "Zaradi Putinove politike nasploh pa tudi zato, ker se kot gejevski par v Rusiji nisva več počutila varno. Vem, da se sliši nekoliko nenavadno, a pod Orbanom je za naju kot istospolni par veliko bolje kot pod Putinom, kljub sovražnemu govoru, ki ga njegova stranka širi pred aprilskim referendumom."

Od trenutka, ko so na Madžarsko začeli prihajati prvi begunci iz Ukrajine, sta Andrej in Fuad vpeta v pomoč. Preko različnih skupin na facebooku lahko begunci izvejo, kje po državi jim ljudje ponujajo prenočišče za dan, dva. Toliko, da se za trenutek ustavijo, prespijo, umijejo. "Tudi v najinem domu, streljaj od Cegleda, sprejemava begunce. Utrujeni so, izmučeni, prestrašeni. Ker gre večinoma za ženske z otroki, včasih te potujejo v skupinah, da se počutijo varneje. Ne želijo se ločiti, pa čeprav se mogoče poznajo le bežno. Nekateri prosijo, da bi ostali nekaj dni, saj preprosto potrebujejo čas, da razmislijo, kaj in kako naprej," razlaga Fuad, medtem ko se pred vhod pripeljeta ženski s polno naloženim avtomobilom.

Takoj prihiti David, ki v naselju bungalovov skrbi tako za turiste kot za ukrajinske begunce, saj Gulnara, ki je to popoldne sicer ni, ne zmore sama. Edit in Anna iz bližnjega Kecskemeta sta pripeljali hrano, obleko in otroške plenice. "Ko sem prve dni po televiziji gledala, kaj se dogaja na meji, sem si rekla, da moram ukrepati," reče prva. Čeprav ima službo, je kot prostovoljka že delala v Zahonyu na madžarsko-ukrajinski meji, na budimpeški železniški postaji Nyugati, zdaj pa razvaža tudi pomoč. "Te dni lahko pomagam, kaj bo jutri, ne ve nihče. Poglejte norca Putina, kako se igra z jedrsko elektrarno! Kdo ve, ali bomo čez nekaj dni še živi." Anna doda, da sta s prijateljico videli neizmerno pomoč ljudi. "Vlada pa samo govori!"

Dvojni standardi so še vedno prisotni

Ko jo pobaram o dvojnih standardih glede beguncev, v primerjavi s tistimi, ki so, dokler Madžarska ni postavila ograje, prihajali v letu 2015, odvrne: "Če je vojna daleč, številni menijo, da se nas to ne tiče, ko imaš vojno pred vrati, pa se počutiš tudi ti ogrožen. Pa vendarle, prepričana sem, da dobre ljudi najdeš vsepovsod!"

A dvojni standardi so prisotni tudi v tem begunskem eksodusu. "Ko se je začela agresija na Ukrajino, me je poklical prijatelj Madžar in mi rekel, da je pripravljen ponuditi svoje stanovanje beguncem, a samo zakarpatskim Madžarom, madžarski manjšini, ki živi v Ukrajini. To me je zelo razjezilo!"

V treh tednih, kar je čez Madžarsko šlo že četrt milijona beguncev, je madžarska vlada napovedala pomoč vsem. "Resnica je, da jih večina še vedno poskuša priti v druge zahodne države, kjer imajo sorodnike, znance. Večinoma bodo ostali prav zakarpatski Madžari. V kampu, streljaj od bungalovov, je trenutno nastanjenih pet teh družin," pravi David. A tako kot begunci v bungalovih si tudi tisti v kampu ne želijo medijske pozornosti. Le mir, da si malo oddahnejo.

Tasta so ruski vojaki ubili

A tega je v teh dneh težko najti. Še posebno v množici beguncev, prostovoljcev, prevajalcev in humanitarnih organizacij, ko se ob improvizirani otroški igralnici na enem od stranskih hodnikov železniške postaje Keleti stiskajo in naslanjajo na napolnjene nakupovalne vrečke, v katerih imajo vse, kar jim je uspelo vzeti s sabo.

Olga, mlada mati osem- in petletnika, v vsej tisti množici deluje nenavadno spokojno. Sinu potrpežljivo razlaga, da bo treba samo še malo potrpeti. Na poti so že štiri dni, pripotovali so preko Moldavije in Romunije. Njihov cilj je Nürnberg, kjer živi Olgina sestra. Mož je ostal v Nikolajevu, mestu na jugu Ukrajine, 130 kilometrov od Odese. "Vsi smo jokali, ko smo se poslavljali na meji. Mož je taksist in zdaj prevaža prostovoljce na teren." Ali bo moral v oborožen spopad, Olga v tistem trenutku ni vedela. Jo je pa neizmerno strah zanj. "Tasta, ki je živel v eni od bližnjih vasi, so ruski vojaki včeraj, ko so obkolili vas, ubili. V šoku sem, celo dopoldne sem prejokala, a moram ostati optimistična, tudi zaradi sinov. "Vse bo še dobro. Mora biti," mi zašepeta v uho, ko se ob koncu objameva. Kot dve mami, dva človeka, ki se zavedata, kako negotova je prihodnost zdaj, ko se veliki fantje igrajo vojno, matere pa trepetajo za svoje otroke.