Tatarski biftek, sladkor za piškote, pečenka, solata, pomaranče in krompir se pogosto nizajo na nakupovalnem listku. Pa v trgovino po parfum za prijateljico. In set barbik za najmlajšo nečakinjo. In še tisto. In ono. V nedogled. Ko zbrani z družino sedimo za mizo, srečni, da je pečenka dovolj zapečena in krompir dovolj slan, misli že drvijo k darilom in skrbem, ali so dovolj velika in predvsem, ali bodo družini všeč. In kaj, če ne? In tako mine še en božič, ki se ga spomnimo predvsem po hitenju in noriji, (pre)polnih trgovskih centrih in mrzličnem iskanju daril.
Le korak stran, na obrobju mesta, v manjši hiši božični večer praznujejo dan prej. Brez velikih daril in šest hodnega menija, a z veliko mero srčnosti, prijaznosti in skromnosti. Drug drugega obdarijo s časom in to je darilo, ki nima vrednosti, pravijo.
Trinajst let mineva, odkar članice Leo kluba mavrica Celje tradicionalno obiščejo brezdomce, jih pogostijo z božično večerjo, razveselijo s skromnimi darili in jim podarijo tudi, kar je zanje najpomembnejše – čas, bližino in pozornost. "Želim si, da bi bil tak božič večkrat na leto, lahko kar vsak mesec," je že takoj na začetku ponedeljkovega druženja z Božičkom, ki je ta dan razveselil brezdomce, poudaril eden od udeležencev. December je namreč mesec, ko se stiske ljudi občutijo še bolj.
"Ajde, punce, gremo plesat"
Medtem ko je v skupinskem prostoru zavetišča za brezdomce Celje že dišalo po domačem golažu, so se brezdomci počasi zbirali. Radi povedo, da Mavrice vsako leto nestrpno pričakujejo, ta večer je zanje prav poseben. Ni potrebnih veliko besed, s katerimi pokažejo, da je nekaj ur, ki jim jih namenijo, dovolj, da so njihovi prazniki vsaj za odtenek lepši. Kljub odrinjenosti na rob in stiskam, ki jih vsakodnevno doživljajo, se znajo tudi poveseliti. Če je družba prava, se kot pravi profesionalci zavrtijo tudi na plesnem parketu, druženje pa se lahko spremeni v pravo zabavo. To so dokazali tudi v ponedeljek.
"Ajde, punce, gremo plesat," je eden od brezdomcev na plesišče vabil članice Leo kluba mavrica Celje, glasbenikom, ki so ta večer zanje pripravili dve uri trajajoč koncert, pa naročil, da zavrtijo kakšno od Jana Plestenjaka. Glasba je nanje delovala skoraj zdravilno. "A znate tisto od Parnega valjka," je spraševal eden od brezdomcev in navdušeno prepeval, ko so mu glasbeniki željo uresničili. Pa Andrej Šifrer, Oliver Dragojević sta bila med željami, in "kakšna božična", ob kateri so objeti zaplesali, priteklo je tudi nekaj solz.
{facebookpost}https://www.facebook.com/leoklub.mavricacelje/videos/477631826500048/{/facebookpost}
"Bomo lahko šli danes malo kasneje spančkat?" je enega od zaposlenih navihano vprašal brezdomec in s tem potrdil, da je družba ljudi, ki jim je zanje mar, prava in še kako pomembna. V božičnih dneh je v celjskem zavetišču tu in tam čas tudi za kršenje pravil, ki so tukaj sicer jasna. Ob sedmih zjutraj, ko se odklenejo bivalniki, brezdomci vsak dan začenjajo svoj dan. "Takrat jim razdelimo tudi terapije, ki jih imajo, nudimo zdravstveno pomoč. Temu sledi jutranja telovadba, kasneje še kava in čaj, ob devetih zajtrkujejo. Od desetih naprej imajo razne aktivnosti, denimo družabne igre, delavnice, na katerih krepimo ročne in mentalne spretnosti. To je tudi čas, ko se družijo in kvalitetno preživljajo prosti čas," o vsakodnevnem urniku pripoveduje Anja Medved, strokovna delavka v zavetišču. Ob pol enih brezdomce čaka toplo kosilo, do treh je počitek. "Takrat spet odklenemo vrata bivalnikov. Popoldne lahko gledajo televizijo, zdaj so aktualni zimski športi. Ob petih je večerja," pove Medvedova. Brezdomcem red in disciplina, ki jo imajo v zavetišču, veliko pomenita, vključeni so tudi v posamezna gospodinjska opravila, denimo pranje in obešanje perila.
Hrepenijo po vsem tistem, kar radosti slehernika
Na življenje v zavetišču so se brezdomci navadili, mnogi med njimi so tam že leta, nekateri tudi 13 let. Ena od brezdomk pove, da se ima tukaj lepo. "Saj v življenju pridejo tudi težki trenutki, ampak gredo mimo," je pripovedovala in skromno dodala, kako rada gre vsako jutro na sprehod, sede na avtobusno postajo in opazuje ljudi, ki drvijo mimo.
Največ, kar lahko podarimo drug drugemu, je človek
Zgodbe ljudi, ki se zatečejo v zavetišče za brezdomce, so težke, hudo breme, ki ga nosijo s sabo, je mnogokrat vidno na njihovem obrazu. "Dve leti nazaj se me je najbolj dotaknila zgodba o materi in hčerki. V zavetišče sta se zatekli, ko sta zbrali pogum in zapustili dom, kjer je bilo prisotno fizično nasilje. Punčke se še spomnim, kot bi bilo danes. Vesela in ljubeča, a v očeh je bil viden strah. Ob vprašanju, kaj si želi od Božička, je bil njej odgovor: 'Želim si, da bi šla v šolo.' Ob tem odgovoru smo vse punce jokale kot dež," se spominja Martinovićeva in dodaja, da človek ne rabi početi velikih stvari. Dovolj so majhni koraki, ki jih počnemo z veliko ljubezni. "Podari roko ljudem, četudi je prazna, mogoče oseba potrebuje le dotik srca, da bo lahko vstala."
Anja Medved pove, da imajo ljudje v zavetišču za brezdomce v zunanjem svetu spletene slabe socialne mreže. Nekaj jih vendarle nadoknadijo tudi tukaj. Skupaj preživljajo dan za dnem, zato se znotraj zavetišča pletejo tudi močnejše vezi. Drug za drugega jim je mar, kar lahko opazi tudi zunanji obiskovalec. Po besedah Medvedove marsikateri član celjskega zavetišča že leta ne najde izhoda in se seli iz zavoda v zavod. A na srečo obstajajo tudi zgodbe s srečnim koncem.
Navkljub stiskam, ki jim ne morejo ubežati, ljudem želijo dobro. Ena od brezdomk, ki že na začetku pove, da jo pestijo zdravstvene težave, Božičku seže v roko in mu iskreno zaželi, da ga zdravje ne bi zapustilo. Ljudje, ki jim je odvzeto vse, kar je večini družbe samoumevno, dajo brez besed in z iskrenimi pogledi jasno vedeti, da prav zares ni darila, ki bi jih razveselilo bolj kot čas, ki si ga nekaj prostovoljk vsako leto vzame zanje. "Največ, kar lahko podarimo drug drugemu, je človek," je dejal eden od brezdomcev. In prav ima.
