Kočevec Andrej je že štiri mesece priklenjen na posteljo. Pri 59 letih trpi hude bolečine, noge ga ne držijo. Niti toliko ne more vstati, da bi opravil potrebo na stranišču. Lula kar v plastenko, urin nabira v izpraznjene plastenke pralnega praška, ki jih odlaga poleg postelje. Veliko potrebo pa opravi v kuhinjsko posodo. Je iznajdljiv, podela se v vrečko, lonec pa uporabi kot kahlico.
Prvotno objavljeno na Preiskovalno.si.
Vrečke hrani v plastični posodi tik ob vzglavniku. Izteg roke je ves njegov domet in svet. Izločki se kopičijo in čakajo, dokler ne pride kakšen od redkih prišlekov in mu izprazni posode. Odvisen je zgolj in samo od dobrote posameznikov. Peščice. Leta 2024, ko so v Sloveniji vse moči uperjene v solarizacijo in digitalizacijo, je na Kočevskem, v hiši, ki se seseda sama vase, osamljen, bolan in zapuščen človek. Dobesedno zapostavljen od vseh. Čeprav imamo v Sloveniji kot socialni državi, s katero se naši oblastniki radi ponašajo v svetu, zanemarjenega in zapuščenega človeka, katerega stisko dobro poznajo tako na centru za socialno delo kot v zdravstvenem domu. Pa se kaj premakne? Andrej, kot bi bil vdan v usodo skomigne, prav nič.
Občina v reševanje Andrejevega primera
Na kočevski občini so se danes predstavniki pristojnih organov sestali z županom Vladimirjem Prebiličem. Pobuda za sestanek je bila županova. Sprejeli so načrt urgentnega ukrepanja in načrt pregleda stanja oskrbe starejših in obnemoglih občanov, sicer tudi vključenih v različne skrbstvene storitve.
Potrebna sredstva bo prispeval Županov dobrodelni sklad, saj v proračunu občine nimajo posebnih namenskih sredstev za takšne izredne situacije. "A ravno primeri, kot je ta, nam kažejo nujnost sistemskega pristopa različnih državnih in občinskih služb ter koncesionarjev, saj dobrodelni prispevki ne morejo in ne smejo nadomeščati sistemskih pomanjkljivosti in podpore," so sporočili s kočevske občine.
Začasno namestitev so Andreju ponudili v kočevskem domu za brezdomce, a je želel ostati doma. Zato zdaj tam poteka čiščenje in urejanje drugega prostora, ki je primernejši za bivanje. Zdravstveni dom mu je ponudil pregled in patronažno nego. Hrano in nego bo zagotavljal zavod Jutro.
Čistilno akcijo bo še v tem tednu izvedel center za socialno delo, zdravstveni dom pa bo oddal vlogo za namestitev Andreja v dom starejših občanov. Za vmesno obdobje mu bo zagotovljena ustrezna negovalna postelja.
Občina bo tudi izvedla popis del za obnovo hiše in ocenila stroške. Del sredstev za nujno sanacijo bodo pokrili s sredstvi Županovega dobrodelnega sklada, poleg tega pa se bo občina povezala še z Rdečim križem za zagotovitev sredstev za osnovno sanacijo in opremo.
Ob tem je Prebilič povedal, da so za zadevo izvedeli iz medijev in se takoj odzvali. "Ta žalostni primer nam kaže vrzeli v sistemskem urejanju skrbi za starejše, ki so pogosto prepuščeni pomoči in sočutju bližnjih ali različnih organizacij," je med drugim še povedal župan.
Javni zavod za oskrbo na domu samo pobasal denar
Štiri mesece že traja njegova agonija. Priklenjen je na posteljo. Noč in dan prebije leže, zraven pa ga mučijo še hude bolečine. Noge ga peklijo, večkrat je poskušal vstati, pa se je sesedel nazaj na vzmetnico. Ta je njegovo edino pribežališče v skromni in hladni sobici, kjer mu na glavo pada omet, skozi okna, zalepljena kar z lepilnim trakom, pa vdira mraz. Veter veje skozi špranje, izbe ne ogrejejo niti sončni žarki, ki so se zadnje dni prebili skozi oblake. Sam je. 24 ur na dan bolšči v televizor, edino okno v svet.
Nizka postelja mu ne omogoča pogleda v naravo, na kočevski pragozd. Nikogar nima. Edino soseda Slavi je njegov angel varuh. Pred leti se je iz Bosne preselila v Slovenijo, v Kočevju je kot upokojenka, pripoveduje, našla svoj raj na zemlji. Ne more preslišati klicev na pomoč soseda iz tretjega nadstropja, zato se vsak dan, tudi po težji operaciji in preboleli pljučni emboliji večkrat povzpne po strmih stopnicah k Andreju. Prinese mu hrano, ga tolaži in bodri, v osamljeno sobico prinese življenje. Njene oči so rdeče obrobljene, solze ji polzijo po licu tudi med našim obiskom. Klicala je vse v državi, občini, naj kdo pomaga, da kdo pride blizu. Zaman. Pred mesecem dni je Andreju priskrbela vsaj redno prehrano, ki mu jo dostavljajo iz lokalnega zavoda za pomoč in nego na domu. Med njenim okrevanjem, ko se je znašla celo na robu smrti, je bil sosed Andrej tudi po pet dni ali celo več brez hrane. Zdaj ima na postelji vedno štruco kruha, če ga popade lakota.
Prvotno objavljeno na Preiskovalno.si.
Pove, da je v razpadajočo hišo, prežeto tudi z vlago in plesnijo, zaposleni iz zavoda Jutro tako prvič vstopil šele pred mesecem dni, potem ko je bil Andrej že tri mesece v negibnem položaju. Kljub težkemu zraku, razmeram, ki ne pritičejo človekovemu dostojanstvu, je le odložil hrano meter od Andrejeve postelje in se obrnil na peti. Človeku, ki mu je občina Kočevje zaupala skrb za pomoči potrebne, kar vsak mesec tudi bogato nagradijo z evri iz občinske blagajne, niso zazvonili alarmi. Tudi kot človeku, ki premore vsaj kanček empatije, slika človeške bede ni vzbudila sočutja. Andrej je ostal s kovinsko manežo hrane. A brez žlice, vilice in krožnika. Človek, ki se sam komaj dvige v polsedeči položaj, na noge pa ne more stopiti, da bi dosegel posodo in si jo pridržal za normalno prehranjevanje. Predstavnik zavoda ga ni vprašal, ali mu morda pomaga pri hranjenju ali pa ga umije. Andrej že štiri mesece ni videl vode in mila. Štiri mesece v postelji, kjer ves čas leži, opravlja potrebo, se prehranjuje! Zavod Jutro, ki je zavod s koncesijo za pomoč in nego na domu, od države prejema denar. Samo od Občine Kočevje letno dobi okoli 260 tisoč evrov, skrb za pomoči potrebne izvajajo tudi v občini Žužemberk. Svoje naloge vsaj pri Andreju niso opravili. Pustil so ga ležati med iztrebki, neumitega in v bolečinah – 4 polne mesece! Nadzora nad zavodom in izpolnjevanjem nalog njegovih zaposlenih nima nihče.
V ustavno deklarirani socialni državi odpovedala zdravstvo in sociala
"Želim si umreti," je Andrej večkrat potožil sosedi Slavi, ki skozi razbite špranje v oknih posluša njegove krike. Kriči od bolečin. Če bi mogel, pove tudi sam, bi skočil skozi okno. A se ne more postaviti na noge. Slavi je že poklicala rešilca, ki ga je prepeljal v Ljubljano. Zdravniki na urgenci so ga pregledali, mu predpisali nove in nove tablete in ga vrnili domov. Reševalci so ga položili v posteljo, okolje, v katerem biva, in dejstvo, da sam ni zmožen hoditi, ni nikogar zdramilo. Ničkolikokrat so ga, čeprav so vedeli za stanje, poslali med iztrebke in smeti. Obiskal ga je tudi zdravnik iz domačega zdravstvenega doma. Do njega se je moral prebiti mimo kupa oblačil, ki je pade iz omare, pa prestopiti gomile praznih plastenk vode. Zavohati zrak, ki ni zdrav, saj človek spi, je in izloča v isti sobi, na istem mestu. Pa tudi zdravnika, ki bi po svoji vesti in profesiji moral biti prvi, ki bi ukrepal, razmere niso ganile. Direktor ZD Kočevje še opravlja svojo službo. Se bo kdo zganil?!
Človeku, ki še ni za odpis, ima voljo in bi lahko okreval, mu nihče ni ponudil rehabilitacije, da bi ga postavili na noge, pristojni mu niso ponudili nobenega predloga za nego, patronažo, dom, karkoli. Vsakič je nekdo zaprl vrata in ga pustil samega.
Obrnili smo se tudi na center za socialno delo, kamor je Slavi večkrat klicala. V petek ob treh popoldne, ko smo tudi sami želeli potrkati na njegova vrata, so bila za že zaklenjena. Kot da s koncem tedna problemi in potrebe prebivalcev ugasnejo. Direktorica Katarina Hiti nam je napisala, da so za njegovo stanje izvedeli 13. novembra, 15. novembra pa, da so ga obiskali in od takrat ga spremljajo?! Spremljajo človeka, ki se ne more premakniti in ima meter od sebe hrano brez vilic, žlice in krožnika.
Spremljajo človeka, ki zraven glave kopiči iztrebke. Spremljajo človeka, ki ni bil stuširan in umit že štiri mesece. Ni imel ustne higiene, si ni umil zadnjice. Kaj že spremljajo? Koga spremljajo?
Pilatovsko umivanje rok ali kdo je tu nor
Direktorica CSD Kočevje Katarina Hiti je nadalje navedla še, "da so ob prvem obisku obvestili urgentno službo zdravstvenega doma," ampak da Andrej po pregledu ni bil hospitaliziran. Da pa so mu "uredili patronažno službo".
Torej, ne koncesionarju, ne zdravniku, ne patronažni in ne CSD – nobenemu se ni zdelo vsaj nenavadno, če že ne neprimerno in nečloveško, da negiben človek, pozabljen od vseh, sam leži v plesnivi, vlažni in podirajoči se hiši z razbitimi okni, zraven njega pa se kopičijo njegovi lastni iztrebki. Mirno so vsi akterji, sicer polnih ust socialnega čuta, zapustili Andrejevo sobo, njega pa negibnega in pozabljenega pustili tam.Na CSD so si oprali roke, češ, da so uredili hrano z Zavodom Jutro, čeprav grejo zasluge srčni sosedi Slavi, ki je neumorno klicala in prosila za pomoč. "Gospodu so predstavili, kakšne storitve pri pomoči in gospodinjskih opravilih ter zagotavljanju higiene lahko uveljavlja, vendar se zanje ni odločil,« so še zapisali na CSD, kjer so ugotovili »težke zdravstvene in bivanjske razmere." CSD torej želi krivdo prevaliti na Andreja s stavkom: "Zavrnil je pomoč!"
Ko ga soočimo s stavkom ustanove, kjer bi mu menda radi pomagali, pa da tega ni želel, osuplo odvrne. "To ni res!" Za povrhu vsega so napisali še tole: "CSD je raziskal možne oblike pomoči znotraj gospodove socialne mreže in ugotovil, da mu sosedje in prijatelji določene oblike pomoči zagotavljajo." Kakšna raziskava! Kakšna mreža! Andrej nima nikogar. Ostal je sam. Prijatelji so z boleznijo odšli, pove. Ima le sosedo Slavi, vsake toliko pa na njegove preštevilne pozive in vztrajne klice na pomoč pride kateri od znancev in mu sprazni posode z iztrebki. To je Andrejeva socialna mreža, ki se zdi CSD primerna, da institucija pusti bolnega Andreja ležati štiri mesece. Slavi je zanj zaprosila tudi za finančno pomoč, ki so mu jo odobrili za dva meseca. Ob tem pa dodaja: "Kaj mu bo denar, če ni nikogar, da mu pomaga." Andrej potrebuje primerno zdravstveno oskrbo, ustrezno higieno, redno rehabilitacijo, potrebuje novo okolje in novo priložnost.
Podžupan: Nezaslišane, katastrofalne razmere, pristojne bomo poklicali na odgovornost
Na preiskovalno.si smo že ob našem obisku pri Andreju poklicali župana Vladimirja Prebiliča, ki je bil ta dan odsoten, vendar pa je takoj stopil v akcijo. V slabih dveh minutah je na kraj nesrečnega imena že prispel podžupan Andrej Mladenovič, ki se ni obotavljal in se je nemudoma povzpel k svojemu tragičnemu soimenjaku. "Sem šokiran, da se kaj takega v današnjem času lahko dogaja. Institucije so odpovedale. Gospoda v takem ne moremo pustiti."
Vidno prizadet je bil ob seznanitvi s sokrajanom, ko je zaobjel klavrno stanje v prostoru in se na lastne oči prepričal o njegovi bedi in životarjenju. "Nihče si ne zasluži živeti v takem. To so nezaslišane, katastrofalne razmere! Presenečen sem in žalosten, da se kaj takega dogaja v naši občini. Ugotovili bomo, kdo je vse zatajil," je dejal ob pogledu na onemoglega Andreja, priklenjenega na posteljo. "Kar nekaj denarja namenimo zavodom za skrb in pomoč sokrajanom. Prevetrili bomo stanje tudi na tem področju," se je zavzel podžupan, ki je tudi župana sproti obveščal in seznanjal z razmerami na terenu. A ker se je to dogajalo včeraj popoldne, ko so vse institucije že prenehale z delom, je imelo tudi vodstvo občine zavezane roke. Je pa po videnem padla neizpodbitna odločitev: akcijo začnemo v ponedeljek. Na občini sta se župan in podžupan zavezala, da bodo za Andreja poiskali ustrezno institucijo ali našli kakšno drugo zanj primerno rešitev. Za Andreja se bo življenje spet začelo v ponedeljek.
Prvotno objavljeno na Preiskovalno.si.
