(FOTO) Izobraževanje mesarjev in klavcev: "Takšnega ravnanja z živalmi jih nihče ne uči"

Sprejeli so nas v Izobraževalnem centru Piramida, v okviru katerega deluje Srednja šola za prehrano in živilstvo, kjer se izobražujejo bodoči mesarji. Šolanje za mesarja si običajno izbere okrog osem dijakov na generacijo, pove direktor IC Piramida Midhat Mulaosmanović. Z vidika bolj kvalitetnega izvajanja praktičnega pouka je za dijake sicer bolje, da jih je manj, a finančno to predstavlja večji izziv. Na šoli si želijo, da bi se več dijakov odločilo za ta poklic, kot so dejali, so plače mesarjev višje kot plače pekov in slaščičarjev, prav tako so višje, kot so bile pred leti. To je iskan in zaposljiv poklic.

Leta 2007 je bil program mesarstvo prenovljen, s čimer so dijaki dobili možnost, da se (za razliko od prejšnjih generacij, kjer je bilo to obvezno za vse mesarje) v tretjem letniku sami odločijo, ali želijo opravljati izbirni modul klavništvo. Delo mesarjev namreč zajema toliko področji, da lahko brez težav delajo tudi samo z že mrtvo živaljo, zato znanje klavništva ni pogoj. Po končanem šolanju tako postanejo mesarji, za delo klavca pa morajo opraviti izpit na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Dijaki v šoli spoznajo le teorijo klavništva, s praktičnim delom v klavnicah pa se srečajo v podjetjih v okviru prakse, a tudi tam ne smejo izvajati zakola, ampak ga lahko le opazujejo. Brez prej omenjenega izpita zakola namreč ne smejo izvesti. Kot je povedal Mulaosmanović večinoma vsi, ki se odločijo šolanje za mesarja, šolanje tudi zaključijo ter se zaposlijo. "Naši mesarji so resni fantje, ki vedo, kaj hočejo, in večina ima že predhodno stik z mesarstvom," pove direktor. Za poklic mesarke se odločajo tudi dekleta, a ta večinoma ne izberejo izbirnega modula klavništvo, si pa želijo dela v mesnici ali delikatesi.

Pri pouku

"Danes bosta z nami novinarka in fotoreporter z Večera," je ob vstopu v učilnico učiteljica strokovnih predmetov Polonca Leskovar Mesarič nagovorila štiri dijake tretjega letnika, ki so se odločili za izbirni modul klavništvo. Ker so proces zakola dijaki že obdelali, je učiteljica dijakom ob prisotnosti naše ekipe sledila učnemu načrtu in dijakom predavala o živinoreji. "Zakaj se ljudje ukvarjamo z vzrejo živali?" je vprašala dijake. "Da imamo hrano," je odgovoril eden od njih, pogovor pa se je nadaljeval o še drugih vlogah živali. Učiteljica je med drugim opozorila na to, za kaj se živali ne bi smelo vzrejati - za določene ilegalne športe ter zgolj za pridobivanje krzna. Ura se je nadaljevala z razlago procesa udomačevanja živali in spremembo anatomije ter (ne)zmožnosti preživetja brez človeka.

Polonco Leskovar Mesarič smo po uri prosili, da nam razloži potek teoretičnega pouka o zakolu. Zakol ni lahka stvar, je prikimala. "Pri prvi uri se pogovarjamo o njihovih izkušnjah z domačimi kolinami, da vidim, koliko jih je že prisostvovalo zakolu, koliko jih zanimajo ti postopki in ali jih je strah. Trudim se, da tematiko čim bolj nežno obravnavamo. Ogledamo si slike, posnetke - če tega ne morejo gledati, je to znak, da delo v klavnici ni za njih, a običajno so se s tem že srečali doma. Najprej obravnavamo prostor - kje smemo zidati, kako mora biti klavnica opremljena, kakšni morajo biti tla, stene, higienski pogoji. Nadaljujemo s postopkom sprejema živali - vedeti morajo, da živali najprej potrebujejo počitek. Sledi razlaga omamljanja in izkrvavitve. Povem jim tudi, da omamljanja in izkrvavitve na praksi ne bodo izvajali," je pojasnila.

Za modul klavništvo se je odločil dijak Lovro Škrabl, ki ga je za ta poklic navdušil stric. Na praksi v klavnici je zanimivo, pravi. In kako je prisostvovati zakolu? "Proces zakola ni ravno lep, navaditi se moraš in se naučiti, da si tega ne jemlješ k srcu. Žival umre, da lahko ljudje jemo meso. A tega dela ne bi zmogel vsak, nekateri omedlijo, že ko vidijo kri. Dober klavec mora biti samozavesten, ne sme se ustrašiti. Vsaka žival se bori pred zakolom," je odgovoril dijak.

Ogledali smo si tudi prostor, kjer potekajo praktične vaje na šoli. Tukaj imajo dijaki čas, da se v miru naučijo razkosavanja, oblikovanja mesa, izdelujejo hrenovke, domače klobase. Pri delodajalcih namreč delo poteka hitro. Delajo po naročilu za osnovne šole, izdelke prodajajo tudi v šolski prodajalni, na tržnici in v Zadrugi Dobrina. Na šoli delajo izključno z ekološkim mesom, saj v tem vidijo številne prednosti, zdravstvene, okoljske kot tudi vzgojne. Z zasluženim se jim pokrijejo stroški za surovino, prevoz in maržo, dobička kot šola niti ne smejo imeti. "Delamo po naročilu. Ob petkih damo žival s kmetije zaklati v Rače, v ponedeljek pa pride meso k nam. Takrat dela tukaj naš dijak tretjega letnika, ki se ni odločil za modul klavništvo - njegovi sošolci pa so na praksi v Košakih in Račah," je povedal Romeo Ogrizek, učitelj prakse mesarstva.

Slučajni primer spornih ravnanj

Sogovornike smo prosili za komentar posnetkov iz klavnice Košaki. Direktor meni, da videno ni stalna praksa, ampak "slučajni primer". Polonca Leskovar Mesarič: "Z dijaki se veliko pogovarjam o tem, kako ravnati z živalmi. V moji 25-letni karieri poučevanja se je morda dvakrat zgodilo, da je kdo od dijakov poročal o grobem delavcu v klavnici. To je zahteven poklic, delajo na mrzlem, naučiti se morajo veliko zapletenih veščin in s posploševanjem, da so vsi povprek grobijani, jim delamo veliko krivico. Takšnega ravnanja z živalmi jih nihče ne uči. Prav se mi zdi, da delavec, ki tako grdo ravna z živalmi, dobi odpoved. Tudi v splošni populaciji so ljudje, ki pretepajo ženo, otroke, morda celo koga ubijejo." Romeo Ogrizek pa: "V vseh poklicih se najdejo ljudje, ki počnejo sporne stvari in slabo opravljajo svoje delo. Tudi med zdravniki in politiki."

Ker posnetki zaplinjanja prašičev v Košakih za prašiče niso bili videti prijetno, nas je zanimalo, kateri način je po mnenju učiteljice strokovnih predmetov živalim najbolj prijazen. "Dovoljeni so trije načini: elektrika, streljanje in plin, mnenja držav pa so različna. Vse metode lahko zatajijo, zato je pomembno, da je na klavni liniji vedno tudi pištola na naboj, ki ne more zatajiti. Pravkar pripravljamo učbenik za mesarstvo in sodelovali smo tudi z veterinarjem. Vprašala sem ga, katero omamljanje je živalim najbolj prijazno, in dejal je, da ne sme imeti mnenja, ampak da lahko le dovoli to, kar je dovoljeno z zakonodajo Evropske unije," je odgovorila. In kako bi se lahko razmere za živali v živinorejski industriji izboljšale? "Največ, kar lahko naredim jaz, je, da ozaveščam dijake, da mora biti odhod v klavnico čim manj stresen, ter da jih učim pravilnega ravnanja in postopkov. To vprašanje je za veterinarje, ki bolj obvladajo anatomijo in obnašanje živali," je odgovorila učiteljica.

Bolje videti ali ne?

Bi ljudje morali proces zakola videti ali je bolje, da ostane javnosti skrit? Polonca Leskovar Mesarič: "Menim, da je na spletu dostopnih dovolj kvalitetnih posnetkov celotnega procesa, da bo tisti, ki ga to zanima, slednje našel. Razumem tiste, ki tega ne želijo gledati. Poznam tudi ljudi, ki so videli preveč in so se odločili za vegetarijanstvo. Težko je biti pameten. Ko smo v tretjem letniku študija odšli na seminarske vaje v klavnico, sem tudi sama mislila, da tega ne bom preživela, in po tem nekaj časa mesa nisem mogla videti. Potem pa je prišlo do točke, ko sem se odločila, da če želim uživati meso, klavništvo podpiram. Ne slabega ravnanja, ampak da živali redimo za hrano in imamo klavnice." Direktor pa je priznal, da sam procesa zakola raje ne vidi, pozna pa postopek: "Vsak mora vedeti pri sebi."

"Sprenevedati se, da je meso prišlo kakorkoli drugače na naš krožnik, ni smiselno, je pa odločitev posameznika, ali ga bo jedel ali ne. A večina ga uživa in, roko na srce, po strukturi telesa smo vsejedi," razmišlja Polona Leskovar Mesarič. "Priznam pa, da sama najprej nisem bila ravno vesela, ko so mi dodelili poučevanje mesarstva in klavništva. Ampak skozi leta sem se na ta predmet zelo navezala, saj imam občutek, da lahko otrokom veliko dam, jih vzgajam v dobre mesarje," je dejala učiteljica.

Kakšna bi morala biti prihodnost? Manj mesa in to bolj kvalitetno? "Vsekakor. Zdaj gredo tudi smernice Evropske unije v smeri spodbujanja rastlinske prehrane," je prikimal direktor. Leskovar Mesaričeva je dodala, da je problem tudi v količini zaužitega mesa: "Nekateri jedo samo meso brez prilog. Jesti moramo raznoliko." Ogrizek je pri tem izpostavil pomen uživanja slovenskega mesa, ki je zelo cenjeno v Evropski uniji, pri nas pa jemo poceni meso z raznih tržišč: "Problem je tudi, da je na javnih razpisih merilo najnižja cena, zato kvalitetno in dražje ne more konkurirati." "Če potrošnik ne bi mogel dobiti drugega mesa kot lokalno, ga tudi ne bi mogel kupiti. A je vprašanje, kako bi na nas gledala EU, če bi zaprli trg," razmišlja učiteljica.