Aleš Povše in Nino Batagelj sta v petek skoraj sočasno parkirala pred konjiškim bazenom. Iz avta sta potegnila svoja vozička, vzela torbe z opremo za potapljanje, se sama preoblekla v neoprensko obleko in novincem demonstrirala, kako se stvari streže. Oba sta na vozičku zaradi usodnega skoka v vodo, oba sta, spet v vodi, ponovno našla strast. Od tod naslov akcije Voda vzame, voda vrne, ki jo že drugo leto pripravlja konjiški plavalni klub in Mednarodna zveza IAHD Adriatic. "Ne bi rekel, da ti voda kaj vzame. Sam si vzameš z neko napako, ki jo narediš. Voda sploh ni kriva za to, prej bi rekel, da je bil kriv tisti kamen in jaz, ki sem se odrinil. Voda je edino okolje, v katerem se lahko gibam brez kateregakoli pripomočka. Na suhem sem vedno na vozičku, v vodi brez vsega," opisuje Batagelj. "Voda mi je pred 33 leti vzela noge, ampak mislim, da sem z njo precej več nazaj dobil. Skozi potapljanje, plavanje, pa še nekaj drugih vodnih športov je bilo vmes. Lahko rečem, da mi je voda dala precej več kot mi je vzela, ker brez potapljanja marsikje na svetu ne bi bil. Z drugimi potapljači s poškodbo hrbtenjače in z Brankom smo bili na Kubi, pa v ruskem Zvezdnem mestu, Estoniji, Finski, prebrodili smo cel Jadran," našteva Povše, ki je usodnega 12. avgusta 1988 pri igri s prijatelji skočil v Savinjo. "Pač mladi fantje smo se lovili, nismo gledali, kam skačemo in jaz sem z glavo zadel skalo ter si zlomil vratno hrbtenico. Pa se nismo prvič tam lovili."
Pod vodo samostojni
"Že nekaj časa me je zanimalo, kaj še lahko samostojno naredim pod vodo. A ne tako, da sem neka igrača, ki jo dajo v vodo in peljejo naokoli, temveč da se sam odločam, kam bom šel in kam ne. In da konec koncu za svoje odločitve odgovarjam," nadaljuje Nino. Pravi naslov je našel v konjiškem društvu in njegovem predsedniku Branku Ravnaku, ki je pred leti oral ledino na področju potapljanja ljudi s poškodbami hrbtenjače. Njegov sistem je še vedno edinstven. Ne samo sam sistem potapljanja, temveč tudi "sistem" odnosov. Ima jih dobesedno za sebi enake, zato ni ujčkanja in dajanja pomoči – vse, kar lahko, morajo njegovi potapljači narediti sami. Neposreden je tudi pri drugih stvareh. "Naša akcija je odgovor na akcije vseh nevladnih organizacij, ki v 30 letih niso zmogle več kot na te stvari opozarjati z eno polomljeno vrtnico, dobili pa so ogromno evropskega denarja. Mi smo obrnili zadevo – brez denarja smo zbrali posameznike, ki so se polomili ob skoku v vodo in jih povabili, da izkoristijo novo priložnost, se naučijo potapljat, da postanejo samostojni pri tem in da v svojem življenju še kaj naredijo. Akcija je namenjena tudi staršem, da vidijo, da s tem za njihove otroke ni konec sveta," poudarja in dodaja, da bi takšne akcije morale podpreti tudi zavarovalnice.
Ko si mlad, misliš, da si nezlomljiv
Katarina Peterlin je bila na dogodku ravno s svojo mami. Lani je akcijo le ogledovala, letos se je odločila, da se nauči potapljanja. Prvo uro je opravila ravno v sklopu opisanega dogodka. Voda in Branko sta ji veliko pomagala pri rehabilitaciji, sedaj, ko je praktično skoraj povsem na nogah, se bo lotila drznejših stvari. "Že od malega sem se rada potapljala. In če ne bi bilo nesrečnega slučaja, morda niti ne bi našla pot do pravega potapljanja z opremo," opisuje. Prvič pa si je dogodek ogledal Luka Plavčak, ki ga najbolj zanima potapljanje na dah. Prve treninge je tako opravil kar v domači banji. "Marsikdo me vpraša, kako to, da imam rad vodo, če sem se v njej poškodoval, ampak jaz sem bil že prej zaljubljen v vodo, zato sem šel študirat nautiko," razlaga. V tretjem letniku študija je bil nekoliko preveč pogumen, opisuje. "Prijatelji smo bili razigrani, ponoči smo bili ob morju in jaz sem skočil, čeprav nisem vedel, kaj je pod gladino. V bistvu pa je bila tam voda le do kolen. Ko si starejši, morda že poznaš koga, ki je na vozičku in ki se mu je kaj takšnega zgodilo. Ko si mlad in še športnik po vrhu, pa nimaš nobenega strahu v sebi in misliš, da si nezlomljiv."
Mešanica ozaveščanja in inspiracije je tudi glavni namen akcije, dodaja Alenka Fidler iz konjiškega plavalnega društva. "Dejstvo je, da vsako leto samo UKC Ljubljana obravnava 60 takšnih poškodb. Nesreča ne počiva in s takimi akcijami želimo opozoriti, da je treba biti previden. A hkrati povedati, da če že pride do nesreče, gre življenje vendarle naprej."
