Na srečanju mladinskih pisateljev v Murski Soboti je 28. nagrado večernica prejela Marjana Moškrič. To je njena druga večernica, tokrat je žirijo prepričala z romanom Sneg, leta 2003 pa je nagrado prejela za roman Ledene magnolije. Podelil ji jo je odgovorni urednik Večera Matija Stepišnik. V govoru se je spraševal o medijski in založniški realnosti in o možnostih mladih.
"V Murski Soboti spet sije večernica, nagrada za otroško in mladinsko literaturo. Z njo preganjamo zloveščo slutnjo, da bi nad slovensko bralno krajino lahko legla tema. Ker časi so že takšni, da bi si jih še nedolgo nazaj težko predstavljali. Avtoritarnost na raketni pogon populizma dviga glavo, ljudje smo stisnjeni v primeže zaporednih kriz, ki so postale alibi za zapiranje prostorov svobode in pregnetenje družbe v drobovje. Nasilje in represija dobivata novo domovinsko pravico v velikih igrah kapitala in politike. Države, v katerih je politika le še podizvajalec zasebnih interesov, so zato kot prazni žetoni, ki se v 'catchthecash' tekmah opotekajo med skrajnostmi. Stanje duha je vse bolj tabloidno. Tabloidiotizem je formatiral javno uporabo uma. Potrošniške cone udobja paralizirajo kritično misel. Je v vseh teh ujetostih še kaj možnosti za revolt, za upor, za spremembo tokov prihodnosti, ki zavijajo nazaj, v preteklost? Še nismo utrujeni od vseh bojev, od "krvavega stoletja", ki v novem dobiva svoja nadaljevanja v Gazi, Ukrajini, Siriji ...?
Bodo mladi stopili v prve vrste, si izborili pravico do njihovega sveta? Imajo to? So posamezniki še lahko kolektiv, ki gre v akcijo s potencialom prelomnosti?
Naša letošnja nagrajenka bi z veseljem napisala kaj veselega, ljubkega. A kaj ko jo premami druga stran. Sneg je bel, v njem se vidijo vse črnine in umazanije. Zato je neizprosno ogledalo. V njem odseva tudi tkalnica sanj. Tam so doma upanje, zaupanje, solidarnost, prijateljstvo. Ideali, za katere se zdi, da so jih marsikje že prepustili paliativi. In uporništvo. Kam smo prišli, če je upor že to, da sploh beremo. Da mislimo, si drznemo imeti mnenje. Da ne pozabimo, da smo zaradi časopisov in knjig 'zamišljena skupnost', če si sposodim Benedicta Andersona, in ne razbita, amorfna množica, s katero po mili volji manipulirajo oni iz slonokoščenih stolpov. Podprimo knjige, pisatelje, knjigarne, založnike in, ja, časnikarje. V moji tkalnici sanj ljudje še vedno mislijo. Ker berejo. Citiram Večerov intervju, ki ga je z nagrajenko naredila naša urednica kulture: 'Želim si, da bi vsak imel svojo tkalnico. Še posebej mladi. Da bodo lahko rekli: Zmorem. Imam ime. Imam obraz. Imam svoj glas.'
Spoštovane in spoštovani, z veseljem razglašam, da letošnjo večernico za roman Sneg prejme pisateljica Marjana Moškrič."
Dobitnica večernice je, skoraj kot bi slutila, kaj bo spraševal govorec, ob prejetju nagrade rekla: "Zmorem. Imam ime. Imam obraz. Imam svoj glas." Spomnila je, da v romanu Sneg uporni mladi pogumno polnijo zidove z grafiti, ki rušijo stabilnost nove globalne totalitarne oblasti. In pozvala kolege pisateljice in pisatelje, tiste, ki torej znajo pisati, naj pišejo "na zidove". Zahvalila se je založbi Sodobnost International, ki je izdala roman Sneg, zahvalila pa se je tudi prvima urednikoma in založnikoma, Feriju Lainščku in Franciju Justu, saj je brez njiju verjetno "ne bi bilo tukaj".
