Rozmari Petek
Dolga vrsta buč velikank, različnih oblik in barv, enako dolga vrsta njihovih lastnikov, pa tudi lastnikovih podpornikov – vse to je v soboto dopoldan nestrpno čakalo, koliko bo pokazala natančna tehtnica. Za razliko od precejšnjega dela običajnih smrtnikov, ki si želijo, da bi neusmiljena "pravičnica" pokazala čim manj, v Mozirju vsako leto stiskajo pesti, da bi tehtnica pokazala čim več. Nervoza je pred vsakim tehtanjem velika, saj je težko na oko oceniti pravo težo. Ko sodelavci Mozirskega gaja končno izredno previdno s pomočjo bagra postavijo bučo na tehtnico, so oči uprte le še v zaslon tehtnice. "Na kuhinjski tehtnici je ne morem stehtati, zato je vedno uganka, koliko kakšna buča tehta," je smeje komentirala Joži Rink Perme, medtem ko so njeno bučo postavljali na tehtnico. Uf, pripeljala je eno najtežjih!
Prvič je tekmovala. Lani je spremljala sina, potem pa se je tudi sama odločila za gojenje buče velikanke. "Meni je letos počila. Sem pa posadil tudi bučo, ki raste v dolžino. V kategoriji najdaljše buče sem danes zmagal," je bil na svojo bučo kot tudi na mamo ponosen Erik Rink Perme. "Dve njivi imamo, na eni je rasla ena sama buča, na drugi dve. Ena je torej počila. Zakaj, ne vem. Več razlogov je možnih – premalo vode, prehitra rast, morda so bile posredi tudi mutacije," razmišlja 16-letni ljubitelj vseh sort rastlin. "Buče pa so še posebej zanimive, ker tako hitro rastejo in zrastejo tako ogromne."
Tehtanje buč v Mozirskem gaju vedno opravijo v zelo športnem slogu. Za napeto vzdušje, ko opazovalec ne ve, kdo bo koga premagal s težo, vsako leto dodatno poskrbi športni komentator Ivo Milovanovič. Običajno se tesen boj odvija med Urošom Fifoltom in Jankom Lovšetom. Tokrat se je v boj za stopničke vmešal Sebastjan Kozjek iz Ruš. "Že četrtič sem tu na tekmovanju, a še nikoli nisem bil tako blizu zmage," je dejal drugouvrščeni. Sušno leto sicer ni bilo pisano na kožo nikomur, še posebej ne bučam, a vseeno je z leti ugotovil, da brez avtomatskega zalivanja in strehe težko pridelaš velikanko. Njegovo sedaj čaka umetniška predelava, prijatelj umetnik jo bo lično izrezljal, semena pa bo razdal, deloma tudi v dobrodelne namene, napoveduje lastnik. Z izrezovanjem buč za noč čarovnic pa se je pri njem sploh začela ljubezen do gojenja lastnih buč. "Potem sem na internetu videl buče velikanke, se pozanimal, kako prideš do semen in začel. Semena – moja so iz tujine – so izredno pomembna. Genetika šteje največ, tako kot pri človeku."
Izkušen maček gojenja rekorderk pa je že tretje leto nesporno Janko Lovše. Lani je njegova buča tehtala več kot 700 kilogramov, tokrat se je tehtnica ustavila "le" na 533 kilogramih. Tudi z njenim videzom Lovše ni bil najbolj zadovoljen, videti je bila malce "starikavo", a videz in barva v kategoriji najtežje buče ne igrata nobene vloge. "Do konca junija je bila čudovita bela, malo oranžna, potem je postala tako čudna. Ne vem, zakaj. Sin je imel še eno, tista je že konec julija tehtala skoraj skoraj 600 kilogramov. Bila je čudovite rdeče barve, nato pa je začela gniti in je žal propadla," opisuje. Leto je bilo res izredno naporno za gojenje buč, dodaja, "a saj smo vsi imeli enake pogoje."
Po podatkih organizatorjev je letos bilo prijavljenih celo nekaj več buč velikank kot običajno, kljub napornemu letu za njihovo gojenje. Morda so upali, da imajo zaradi izrednega leta vsi več možnosti za zmago. Da rekordi letos ne bodo padali, je bilo pa tudi jasno. "Morda spet prihodnje leto," je dodal Lovše.
