(INTERVJU) Barbara Ploštajner: "Jablane kot način ohranjanja drugih vrst"

Ob besedi Kozjanski park se ljudem pred očmi zavrti več besednih zvez. Glasbeni festivali na gradu Podsreda in tamkajšnji apartmaji, denimo vsakoletno večdnevno bdenje pri ograjah, ki zaustavljajo zaljubljene žabe pri prečkanju cest, ali poletno opazovanje nočnih metuljev, slikarske razstave, številne delavnice za otroke ... Daleč najbolj pa park zaznamujejo jablane. Tiste stare, ki so nekoč tvorile kmečko idilo. Kozjanski park svoje poslanstvo v veliki meri gradi ravno na visokodebelnih sadovnjakih, preko njih pa vzpostavlja ravnotežje, ki ustreza tako drugim rastlinskim in živalskim vrstam kot ljudem. Saj brez slednjih Kozjanski park ne bi bil to, kar je, poudarja dolgoletna sodelavka javnega zavoda Kozjanski park Barbara Ploštajner.

S sodelavko Vesno Zakonjšek in direktorico Mojco Kunst ste se ravno vrnili s podelitve nagrade. Kakšen je občutek? Kaj je bilo tisto, kar je največ prispevalo k nagradi?

"Unescova nagrada Meline Mercouri se podeljuje bienalno od leta 1999 in ravno letos je bila prvič podeljena Sloveniji. Ko smo preverjali naše predhodnike, smo ugotovili, da smo mi tretji v Evropi, ki smo jo dobili. Izjemno smo veseli in ponosni. Je plod dolgoletnega dela vseh nas v Kozjanskem parku. Najbolj je pretehtala kulturna krajina z značilnimi travniškimi sadovnjaki, ki so naš zaščitni znak, in širok spekter dejavnosti, ki je vezan na upravljanje travniških sadovnjakov. Zelo pomembna je bila tudi razlaga pomena sodelovanja lokalnih prebivalcev in sodelovanje z mladimi, šolami. Neka institucija sama po sebi tako ali tako ne more biti tista, ki skrbi za tako široko območje. Skrbniki, upravljavci kulturne krajine so lastniki zemljišč, mi smo pa tisti, ki pri tem lahko pomagamo, jih usmerjamo, dajemo nasvete. Vse te podporne aktivnosti, to je je naša naloga."

Ampak kako pa prepričate lastnike zemljišč, da delajo po takšnih smernicah, ki so dobre za naravo? Da ne gnojijo, ne kosijo štirikrat letno, četudi imajo zaradi tega morda nižji prihodek?

"Stvari se res spreminjajo. Že od nekdaj. Sadna drevesa so se veliko sadila po drugi svetovni vojni, zelo veliko kozjanskih sadovnjakov je starih od 50 do 70 let. Nekje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je, ne sicer le na Kozjanskem, začelo kmetijstvo intenzivirati, vpeljevali so se stroji, ki so jim drevesa, ki se jih morajo izogibati, odveč. Včasih je vsaka hiša imela sadovnjak ali vsaj nekaj dreves okoli hiše, s prihodom strojev je sadovnjak predstavljal oviro. Obdelava je zahtevnejša. Sploh z leti, ko so začeli prihajati še večji traktorji, še večje kosilnice, je postalo težko krmariti med sadnimi drevesi. Trend je takrat šel v dve smeri - na eni strani se je nekaj sadovnjakov posekalo, na drugi strani so se pa zaraščali, ker jih lastniki niso bili več zmožni obdelovati. Nekaj jih je pa še bilo. Pred 20 leti se je Kozjanski park vključil v nacionalni projekt oživljanja travniških sadovnjakov. Takrat smo začeli opravljati oživitveno rez v sadovnjakih domačinov. Usposobljena, tehnična ekipa, ki je znala obrezovati, je v vseh teh letih obrezala več kot 15 tisoč dreves po terenu. To je bila zelo odmevna in priljubljena akcija pri ljudeh, ker smo jim prišli naproti tako, da smo jim pokazali, kako skrbeti za sadovnjak. To delamo še zdaj, vsako leto izvajamo prikaze rezi sadnega drevja, ki so zelo obiskani. To je morda stvar, ki v spominu ljudi še ni bila čisto pozabljena. Vzdrževanje, sadna drevesa, imena sort, okusi sort, vzdrževanje, predelava v sok, kis, žganje, krhlje, ljudje so se zelo poistovetili s to zgodbo. Vzpostavili smo tudi drevesnico, naš kolekcijski sadovnjak, ki je z leti postala ekološka. Tam vsako leto vzgojimo okoli 2500 do 3000 sadik avtohtonih sort jablan in hrušk in prav vse se prodajo. Zelo hitro. Trenutno imamo le še nekaj dreves na voljo."

Mar vse pokupijo domačini?

"Večinoma da, prihajajo pa tudi od drugod. Sploh kdor ima ekološko kmetijo, potrebuje ekološko sadiko. Ljudje ali dosajajo, obnavljajo stare nasade ali pa čisto na novo postavljajo sadovnjak. Precej je takšnih. Tu jim pomagamo z nasveti okoli izbire sort, medvrstnih razdalj, skratka vsem, kar potrebujejo, da bo nasad uspešen. Tako kot pri rezi tudi v tem primeru vedo, na koga se obrniti, če imajo kakšno vprašanje."

Ohranjanje travniških sadovnjakov ni pomembno zgolj z vidika ohranjanja različnih vrst jablan, temveč tudi različnih vrst živali, večkrat poudarite v Kozjanskem parku. Zato ste gotovo zelo veseli takšnega povpraševanja po sadikah.

"JZ Kozjanski park je institucija, ki deluje v okviru ministrstva za okolje in prostor, in naša primarna dejavnost je varstvo narave. Sadovnjaki so praktično kmetijska kategorija in marsikdo včasih ne razume te povezave, da se mi s sadovnjaki ukvarjamo z naravovarstvenega vidika. Ker leta 1999 je bil pri nas opravljen popis ptic s strani Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije in takrat se je ugotovilo, da so sadovnjaki zelo pomemben življenjski prostor pticam. Mnoge med njimi so bile v upadanju, postale so zelo redke, ogrožene, nič kaj dobro se jim ni pisalo. Leta 2004 smo dobili Naturo 2000; gre za evropska posebna varstvena območja, in tudi ta osrednji del Kozjanskega, to gričevnato območje, kjer je največ sadovnjakov, je bil potem vključen v omrežje Natura 2000 ravno zaradi ptic. Po ptičji direktivi, lahko rečem. Ključna pri tem so ravno visokodebelna drevesa. Velike krošnje dajejo prostor pticam gnezdilkam, da si naredijo gnezda. Tudi ko vejo odrežemo, je to priložnost za ptice, da si tam naredijo duplo. Na ta način da visokodebelna jablana možnost tako duplarici kot gnezdilki. Po drugi strani pa je pod sadnim drevjem vedno ekstenzivni travnik - tega lastniki ne bodo gnojili štirikrat na leto in tudi ne štirikrat na leto kosili, kvečjemu dvakrat. Na takšnem cvetočem, pisanem travniku pa spet najdejo hrano metulji, hrošči, kobilice, ki so hrana za ptice. Tako je krog sklenjen. Eno brez drugega ne gre."

Lani ste ptice ponovno šteli, se spomnim.

"Vsakih deset let izvedemo popis. Leta 2010 so bili rezultati že malo boljši. Trud se je že poznal, ni pa še bilo pozitivnega trenda. Lani je bil izveden tretji popis, s tem smo bili pa zadovoljni. Ta je bil potrditev dela vseh teh dejavnosti, ki jih izvajamo v zvezi s sadovnjaki."

Varovanje narave je torej tek na res dolge proge.

"Vse je res dolgoročno. Včasih so stvari videti morda brezupne, a nič ni nemogoče. Je pa pri tem potrebno zelo veliko komunikacije z domačini. Mi smo regijski park, pri nas je pomembna krajina. Pri nas so naravovarstveno pomembni habitati tisti, ki jih je skozi stoletja ustvaril človek. Na eni strani so to travniški sadovnjaki, zelo pomembni pa so tudi suhi hribovski travniki po višje ležečih predelih parka, kot je denimo Vetrnik. Tam prvenstveno izstopajo orhideje, pa posledično metulji, kobilice in druge žuželke. Tudi tukaj brez dela človeka ne gre. Torej na eni strani primerni naravni pogoji, na drugi seveda primerno delo človeka. Čim bo suhi travnik pognojen, tudi orhidej ne bo več. Potrebna je še primerna košnja pa primerno spravilo, kar je seveda fizično precej bolj zahtevno."

Saj ravno to mi zdi najbolj fenomenalno, da vam uspe ljudi prepričati za dobrobit narave, čeprav imajo s tem več dela.

"To so spet dolgoročni cilji. Potrebno je zelo veliko komunikacije, zelo veliko delavnic in obojestranskega sodelovanja. Mi smo ravno s tem namenom začeli prireditev Praznik kozjanskega jabolka, ki je praktično krona ohranjanja narave. Mi smo želeli s tem dati domačinom priložnost, da prodajo tisto, kar sami pridelajo in da se na ta način promovirajo. Ker vsi moramo preživeti. Tako kmet kot naravovarstvenik in narava. Razumemo, da se trendi v kmetijstvu spreminjajo, da ljudje ne morejo obdelovati tako, kot so 50 ali 100 let nazaj. Vse to je treba nekako uravnotežiti. Da tiste predele, ki imajo višjo naravovarstveno vrednost, usmerimo vse napore, da se območja poskušajo ohraniti. Če imamo pravi pristop in jim znamo pravilno razložiti stvari, ljudje razumejo. Ni pa vse idealno. Seveda prihaja kje tudi do konfliktov, do nesporazumov ali kakšnih težjih situacij, ki jih je težje rešiti, ampak gre. S sadovnjaki je res zgodba o uspehu, ker ljudje so jih vzeli za svoje. Seveda pa izključno sadovnjak kot ekonomska kategorija ne gre skozi, s tem kmetija ne bo preživela. To je lahko del dejavnosti na kmetiji. Da je del zemljišča namenjen tudi sadovnjakom, preostali del je pač živinoreji, poljedelstvu in tako naprej. Tako je na Kozjanskem tudi od nekdaj bilo, saj so vedno bile mešane kmetije, nikoli niso bile monokulture, čeprav je zadnje čase trend ravno v tem. Upajmo, da pri nas ta trend ne bo šel predaleč."

Določene domačije odkupujete tudi sami. Po kakšnem ključu?

"Ko smo se začeli ukvarjati s sadovnjaki, se je ugotovilo, da so posamezne sorte zelo slabo zastopane, kar posledično vodi v izgubo sorte. Spoznali smo, da je treba nekaj narediti. Da je treba vzpostaviti zagotovilo, da bodo sorte obstale. Potem smo v okviru mednarodnega projekta odkupili eno domačijo na Gradišču v Podsredi, kjer je delno še bil sadovnjak, delno je bila površina zaraščena. Tam smo vzpostavili kolekcijski sadovnjak. Trenutno v njem raste 123 sort jablan in 60 sort hrušk. Železni repertoar je sicer okoli 30 do 40 sort, ampak na terenu je pa še marsikaj najti. Naš sadovnjak je zagotovilo, da bodo te sorte obstale. Ker sčasoma bodo postala matična drevesa za cepiče, ki jih potrebujemo v drevesnici. Mi rečemo, da imamo tam gensko banko. Odkupili smo tudi del površin, kjer imamo drevesnico.

Druga stvar, ki smo jo odkupili, je bil suhi travnik na višje ležečem predelu. Zelo dolgo že sodelujemo z Mikološko zvezo Slovenije, mikologi imajo vsako leto pri nas tudi srečanje. Pridejo strokovnjaki, hodijo po terenu, preučujejo, raziskujejo vrste, značilnosti življenjskih prostorov. In kar nekaj let nazaj so ugotovili, da so suhi travniki zelo pomembni za glive vlažnice. To je dokaj redka skupina in ravno na enem travniku so odkrili, da je glede na to, koliko vrst teh gliv vlažnic tam uspeva, izjemnega pomena v evropskem merilu. Po spletu naključij nam je bilo omogočeno, da smo ta travnik odkupili in da zdaj tam tako gospodarimo, da bodo te glive tam ostale. Ker te so pa spet povezane z drevesi, z orhidejami. Čim kaka stvar zmanjka, če gospodarjenje usmerimo drugače, vse izgine. To je tako krhko, tako občutljivo, da mora biti vsak drobec na svojem mestu, da uspeva."

Tudi velik prostor za dvoživke kupujete.

"Eno območje v Brežicah je naravni spomenik in del Nature 2000. Ima torej vse možne statuse, kar jih lahko ima. Na tem območju so izjemnega pomena že sami mokrotni travniki, tako za ptice kot za dvoživke. Mokrotni travniki so postali za sedanje kmetijstvo manj zanimivi. Ponekod se obdelava, torej košnja, opušča, na drugi strani so pa delčki, kjer se pridelava še intezivira. V okviru evropskega projekta smo zato že odkupili del površin, cilj pa je odkupiti 15 hektarjev površin mokrotnih travnikov, na katerih bomo vzpostavili primerne habitate za dvoživke, ki tam živijo (veliki pupek, plavček, urh, zelena rega in tako naprej). To je v teku. Vzpostavljamo tudi mlake na odkupljenih površinah, delno pa dvoživka, kot že njeno samo ime pove, potrebuje tudi kopenski habitat. To nas še čaka. Do zdaj smo odkupili skoraj tri hektarje in smo vzpostavili tri mlake, preostalo še poteka."

Zanimivo se mi zdi, da ste eno učno mlako postavili tudi pri Osnovni šoli Lesično. Spet lep primer sodelovanja z mladimi.

"Na območju Kozjanskega parka deluje osem osnovnih šol, s katerimi zelo uspešno sodelujemo. Z OŠ Lesično smo sodelovali pri vzpostavitvi učilnice na prostem, ker ima šola precej zelenega prostora okoli in so želeli vzpostaviti učni poligon zunaj šolskih prostorov. Mi smo jim naredili park kamnin, potem pa še učno mlako. Izvedli smo tehnična dela, otroci so to mlako tudi zasadili, zdaj pa čakamo le še, da oživi."

A žabic pa niste notri dali?

"Ne, ker pričakujemo, da bodo prišle same. Tako je tudi prav. Potencial imajo, torej življenjski prostor smo jim ustvarili, okrog živijo različne vrste dvoživk, zato zdaj samo čakamo na pomlad, da pridejo. Spomladi smo ga naredili, ko je bilo že prepozno, da bi se naselile, naslednjo pomlad pa pričakujemo živžav. Verjamem, da otroci še bolj."

Vi ste v Kozjanskem parku polovico njegovega obstoja. Kako se je po vaši oceni spremenil park kot tudi zavedanje o ohranjanju narave? Najbrž pred 20 leti nobena šola ni razmišljala o tem, da bi pred šolo naredili mlako za žabe.

"Leta 1999 je bil sprejet Zakon o ohranjanju narave, takrat se je ta organizacija varstva narave v Sloveniji malo spremenila. Prej je sistem deloval drugače. Tudi mi smo takrat uradno postali regijski park z imenom Kozjanski park, prej je bil Spominski park Trebče."

Mar ni bil ta posvečen Josipu Brozu - Titu?

"Ja, leta 1981 je bil ustanovljen Spominski park Trebče, ampak že v teh mejah, kot smo zdaj. Ne le z namenom ohranjanja zgodovinskega izročila, ampak tudi z namenom ohranjanja narave. Že takrat so prepoznali pomen ohranjanja narave. Od 1999 smo se pa precej bolj intenzivno usmerili v naravovarstvene aktivnosti. Območje je bilo takrat še precej nepoznano, podraziskano, zato smo najprej začeli s popisi. Sodelovali smo z univerzami, z inštituti, torej s strokovnjaki za posamezne vrste. Najprej smo vendarle morali spoznati območje, odkriti, kaj vse se v njem skriva. Pa sicer to še vedno ni zaključeno, park je vedno nedokončana zgodba. Skratka približno smo vedeli, kaj imamo, po popisih pa imamo o tem tudi številčne dokaze. Tudi ekipa se je počasi širila. Zbrani smo različni strokovnjaki, od krajinskega arhitekta, biologov, geologov, geografov, etnologov, zgodovinarjev, ekonomistov do agronomov, da pokrijemo čim širši spekter poznavanja območja. Sama sem geografinja, a z leti drug drugega dopolnjujemo in se učimo z različnih področij. Da razumemo naravo, okolje, ljudi, je treba imeti širši pogled na vse skupaj. Ne moreš gledati v le eno smer.

Morda pred 20 leti varstvo narave ni bilo prepoznano kot neki pomembnejši dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri upravljanju prostora. Ampak sčasoma je, se mi zdi, tudi naravovarstvena stroka pridobivala pomen. Zdaj nas le malo drugače gledajo, upoštevajo. Tudi pomen in vrednote so se na tem področju okrepile. Takrat se ni toliko razmišljalo o tem, da je naravo treba ohraniti, zdaj se mi zdi, da je vendarle drugače."

Z majhnimi koraki se vendarle tudi kam pride, bi lahko rekli.

"Tako je. Tudi vzpostavitev sodelovanja z gozdarji, kmetijci, vodarji, domačini … nič ne gre na kratek rok. Pred 20 leti se je na tem začelo bolj intenzivno delati, a na teh stvareh je treba nenehno graditi. Le sodelovanje na sodelovanje na sodelovanju lahko da rezultat. Veseli smo, da nam je uspelo. Seveda pa moraš najprej nekaj pokazati, se dokazati, da ljudje prepoznajo, na kak način jim lahko pomagamo in damo neke priložnosti in možnosti in tako naprej. Ker vedno smo poskušali gledati z zavedanjem, da če domačinov tukaj ne bo, se bo tudi ta narava precej spremenila oziroma krajina se bo spremenila. Ne bo več tega, kar imamo. Zato smo ustanovili kolektivno blagovno znamko Sožitje Kozjanski park, ki jo podeljujemo domačinom, pridelovalcem in predelovalcem, da jim s tem poskusimo ustvariti možnosti in priložnosti za čim boljše trženje, promocijo, preživetje. Počnemo tisto, kar v okviru našega programa dela lahko."

Kakšen pa je sploh vaš vsakdan. Opazovalci si ga namreč predstavljamo precej idilično. Kam denimo hitite po tem intervjuju?

"Napovedan smo imeli sestanek na terenu, a je zaradi dežja odpadel. Pred desetimi leti se je v naše kraje vrnil bober, ki ga tukaj ni bilo že 150 let. Prvič smo ga opazili ravno pod našo upravo in smo se ga zelo razveselili. Tudi veliko naravoslovnih dni smo na ta način izvedli. Ker je bober zavarovana vrsta in nima naravnega sovražnika, se širi po vodotokih. Kjer je okrog zaraščena površina, nekmetijska torej, ni problematično. Ponekod so se pa začele pojavljati težave. Predvsem tam, kjer je njiva ali travnik ob manjših vodotokih, ki jih bober zajezi. Posledično se ob višjih padavinah voda razliva na njive, travnike. Kmetje so sicer upravičeni do odškodnine, ki jo povzroči zavarovana vrsta, ampak jim več pomeni, da imajo njivo ali travnik na suhem kot pa sama odškodnina. Tako da zdaj poskušamo najti neke rešitve, primerne za vse. Načeloma nekih hujših težav še ni bilo, tudi ljudje še nekako razumejo vse skupaj, vseeno pa jim želimo dati neko rešitev. Dogovorjeni smo bili z Inštitutom Lutra, ker so našli neke rešitve v okviru projekta, da nam jih pridejo predstavit, da bi te primere dobre prakse prinesli k nam. Ker ljudem je treba dati rešitev. Mi jim lahko razlagamo, kako je bober fajn, kako je simpatična in karizmatična vrsta s temi obglodanimi vejami, ampak je pa treba najti tudi rešitev za kmete. Upam, da nam bo uspelo."