(INTERVJU) Biserka Marolt Meden: V domovih za starejše med epidemijo civilna družba opravila delo namesto države

Skoraj eno leto bo, odkar je v Sloveniji razglašena epidemija covida-19. Pandemija je tudi pri nas zelo prizadela najstarejše. Kakšne so vaše izkušnje glede ravnanja s stanovalci v domovih za starejše, kako so zanje poskrbeli v zdravstvu? Kje so imeli največje težave?

"V Srebrni niti imamo veliko stikov s starejšimi, ki so sorodniki stanovalcev domov, s stanovalci samimi in zaposlenimi v domovih, predvsem z direktorji. Covid-19 nas je vse presenetil in nam temeljito spremenil življenje. Nihče ni bil dobro pripravljen na prvi val in domovi starejših so bili v še posebno težki situaciji, ker so to uradno socialnovarstveni, ne zdravstveni zavodi. Vemo, da se je najprej reševalo zdravstvene zavode. Vsega, kako so starejši preživljali to obdobje doma, ne bomo nikoli izvedeli.

Zaradi okužb, do katerih je prišlo najprej zaradi primanjkovanja zaščitne opreme, nato pa tudi zaradi neustreznih ukrepov in pomanjkanja zdravstveno-negovalnega kadra in kadra v oskrbi, je umrlo preveč starejših. Med epidemijo so se na področju skrbi za starejše pokazale vse slabosti, ki so posledica neustrezne skrbi za starejše v zadnjih najmanj dvajsetih letih. Za domove starejših je odgovornih (pre)več odločevalcev, zato ukrepanje zamuja in ni dovolj učinkovito. Eno tako ključnih področij ne more biti razpeto na dve ministrstvi, ki se izgovarjata eno na drugo.

Poleti so odgovorni zamudili priložnost, da bi se bolje pripravili na drugi val. Vodstva domov starejših so v prvem valu glasno opozarjala, da nimajo ustreznih prostorskih pogojev niti kadra, niti opreme, niti posebnega znanja za borbo s koronavirusom. Domovi starejših niso bolnišnice. V skrbi, da bi zmanjkalo prostora v bolnišnicah, so starejše v domovih triažirali in jim ponekod omejevali dostop v bolnišnice, jih selili v telovadnice in drugam. Tudi to bi morali raziskati in analizirati.

Nujna bi bila natančna analiza pojava okužb v posameznih domovih starejših občanov, da bi se jim v prihodnje izognili. Preveriti bi morali ustreznost rdečih con in znova razmisliti o zunanjih enotah za okužene in obolele. Preveriti, ali je prezračevanje oziroma odzračevanje okuženega zraka urejeno, ali je vzrok za hitro širjenje okužb. In seveda pošteno urediti financiranje, ker primerjava cene oskrbe bolnika s covidom-19 v domu in v bolnišnici kaže na nujno ukrepanje odgovornih. Zaposleni so izčrpani pričakali drugi val. Ponovno se je izkazalo, da je nujna takojšnja sprememba kadrovskih normativov tako za področje oskrbe kot za področje zdravstvene nege. Stanovalci so bili psihofizično oslabljeni, saj je prepoved obiskov pomenila manj dodatne pomoči in predvsem manj čustvene, psihološke in socialne podpore, ki bi krepila njihov imunski sistem. Tudi zato tako veliko nepotrebnih smrti stanovalcev v domovih v drugem valu. Težav v domovih je bilo veliko in reševali so jih predvsem s pomočjo prostovoljcev, civilne zaščite, Rdečega križa, Karitas, Slovenske filantropije in drugih. Torej je civilna družba opravila delo namesto države."

​Izkazalo se je javno zdravstvo

Kaj pa dobri primeri? Kje so starejšim pomagali, jim olajšali življenje v letu, ki nas tako postavlja na preizkušnje?
"Dobrih primerov je veliko. Izkazalo se je javno zdravstvo, ki je zmoglo oskrbeti vse, ki so zboleli za covidom in so prišli v bolnišnico. Izkazala se je na primer patronažna služba, tudi mnogi družinski zdravniki s svojimi timi. A vemo, da je prav tako zbolelo precej zdravstvenih delavcev.

V domovih starejših smo zasledili veliko dobrih praks, ki se razlikujejo med seboj, a še vedno so nujne sistemske spremembe, ki bodo prinesle korenite in stalne izboljšave. V lokalnih skupnostih je spet začela bolj delovati medsosedska pomoč. Res veliko pa so naredili vsi prostovoljci, že prej našteti in vsi študenti zdravstvenih šol in fakultet, ki so prvi priskočili na pomoč najbolj prizadetim domovom starejših občanov. Veliko delo so opravili tudi študenti medicinskih fakultet, najprej s svetovanjem po telefonu in kasneje s pomočjo domovom starejših in bolnišnicam.

Spomnimo se samo, kako so vozniki mestnega prometa v Ljubljani in drugi pomagali s prevozi zaposlenih v bolnišnice in domove starejših, ko je bil javni potniški promet popolnoma ustavljen. Kako so si v blokih pomagali z nakupovanjem, čiščenjem ..."

V kolikšni meri so se psihologi vključevali v reševanje s pandemijo povezanih stisk?
"Zaposleni tako v zdravstvu kot v domovih starejših so se soočali s hudimi stiskami, a verjetno ni bilo niti dovolj časa niti usposobljenega kadra, da bi imeli zagotovljeno stalno pomoč, čeprav je nekaj tega bilo. V drugem valu epidemije pa je v skladu z navodili za izvajanje psihološke pomoči v razmerah epidemije oziroma pandemije, ki so dodatek k državnemu načrtu zaščite in reševanja ob pojavu epidemije oziroma pandemije nalezljive bolezni, pod vodstvom NIJZ začela delovati operativna skupina za izvajanje psihološke pomoči, v katero je bila oktobra povabljena tudi Srebrna nit."

​Ne iz usmiljenja, temveč zaradi zaslužka

V Sloveniji nimamo dovolj domov za starejše. Koliko bi jih potrebovali, da bi lahko starejši, ki ne zmorejo več živeti sami, brez daljših čakalnih dob prišli do proste sobe oziroma postelje? Verjamete, da se oskrbi starejših pišejo boljši časi? Si jih lahko obetamo s prihodom tujih upraviteljev domov za starejše?
"Verjetno si vsi starejši želimo, da bi čim dlje lahko ostali doma, v svojem domu in znanem okolju. Skoraj vsakdo si želi umreti doma. Zato si tako močno prizadevamo, da bi čim prej sprejeli zakon o dolgotrajni oskrbi in da bi celovito uredili paliativno oskrbo. Zakon o dolgotrajni oskrbi, kolikor ga v tem trenutku poznamo in če bodo ključne vsebine ostale, bo razdrobljene, nepovezane, marsikje nezadostne in težko dostopne oblike pomoči in oskrbe povezal v celosten sistem zdravstveno-socialnih pravic in storitev, ki jih bodo izkoriščali uporabniki v zavodih in doma. Ljudje bodo lahko izbrali okolje, v katerem bodo želeli storitev prejemati, obliko oskrbe in izvajalca.

Verjamemo, da bo obljuba, zapisana v koalicijski pogodbi, uresničena in bo zakon letos oziroma zagotovo pred volitvami sprejet. Res pa že ves čas opozarjamo na samostojno ministrstvo za starejše, ker se pri vsaki verziji zakona ponavljajo nesoglasja med zdravstvom in socialo in jim ni videti konca. Sočasno je treba zagotoviti nove namestitve v negovalnih bolnišnicah. Teh je premalo; če bi jih imeli dovolj, bi jo starejši iz covid krize morda bolje odnesli. Želimo si več manjših stanovanjskih skupnosti za starejše, vasi ali povezane stanovanjske skupine za osebe z demenco po zgledih iz tujine. Številke o potrebnih mestih v domovih starejših se spreminjajo. Žal so uradno objavljeni podatki netočni in kažejo potrebo po nujni nastanitvi več kot 13 tisoč oseb.

Najmanj, kar si želimo, so samo koncesije ali javno-zasebno partnerstvo ali celo prodaja domov tujcem. Jasno je, da zasebniki ne zidajo domov iz usmiljenja do starejših, temveč zaradi zaslužka. Tako nas obeti s 1100 posteljami - s čimer se hvali minister za delo -, oddani koncesionarjem, ne razveseljujejo. Znano je, da je skrb za starejše postala tržna niša, da so v Evropi številne multinacionalke, katerih vodilo je profit, in ne želimo si, da se ta ustvarja na ramenih slovenskih upokojencev. Torej krepimo javni socialni sistem, saj smo vendarle socialna država. Že po ustavi."