Lokal Hi Ko Fi v središču Maribora ste izbrali za najin intervju in kavo. Zakaj sva tukaj?
"Ker je to eden tistih lokalov, ki so malce posebni. Ni generičen. Pa lastnik mi je simpatičen."
Nisem vedel, da ste hipster.
"Ah, kje pa. Nisem. To je hipsterski lokal?"
Baje. Ljudje, ki sledijo trendom, danes zelo komplicirajo s kavo.
"Tega pa nisem vedel."
Ker že ravno sediva s skodelicami … Če bi Maribor bil kava, kakšna bi bil?
"Da se ne bom komu zameril, bom rekel samonikla."
Bob ne more postati rutina
Kakšno je kaj vaše življenje, odkar živite v ljubezenskem trikotniku s Sebastianom Cavazzo? Vaša punca Nika Rozman igra v trenutno zelo priljubljeni seriji Jezero, kjer je postala ljubimka inšpektorja Birse ...
"Čisto v redu je, ker je projekt že mimo. Spada k našemu poslu."
Kdo je Jurij?
Zdaj ga že dobro poznate. Jurij Drevenšek vodi Bob leta od 2018 naprej, pred tem je bil Večerov kolumnist. Štiriintridesetletni Mariborčan velja za enega najbolj opaznih dramskih in filmskih igralcev. Rodil se je 14. aprila 1985, po zaključeni maturi na Prvi gimnaziji Maribor in predmetu kitare na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor se je vpisal na študij dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Leta 2009 se je zaposlil v ansamblu Mestnega gledališča ljubljanskega, leta 2014 pa v Drami SNG Maribor, kjer je ostal do odhoda med svobodne umetnike štiri leta kasneje. Gledalci se ga med drugim spomnijo tudi iz televizijske nadaljevanke Brat bratu v režiji Branka Đurića pa iz filmov Idila, Prekletstvo Valburge, Ne bom več luzerka in Polsestra. Med številnimi gledališkimi vlogami izstopa tudi njegov Hamlet v režiji Krešimirja Dolenčića.
Hudič je, ker se to mesto ne odloči, kam bi rado šlo
Kaj je danes tisto novo, kar sveta pred tremi leti še ni tako zelo zaznamovalo?
"Okolje. Vedno bolj prehaja v našo zavest. To, da ni zime. Da je vse skupaj samo še en bljak od vremena. Podnebne spremembe."
Se je okoljevarstveno razmišljanje v vas razraslo šele zdaj, ko je v modi?
"Zmeraj me je zanimalo, že od malega, ko sem sredi Gosposke na tla vrgel papirček, mama pa je vztrajala, da ga poberem. O tem sva se pri snovanju Boba leta veliko pogovarjala tudi z Juretom. Že tretje leto so v ospredju okoljske teme, vedno bolj resne so. Zagovarjal sem stališče, da se iz tega ne da več šaliti, a sva na koncu ubrala dobro pot, kako letos to tematiko spet predstaviti."
Koliko ste sami pripravljeni spreminjati svoje življenje v skupno dobro?
"Zelo. Saj ga. Ne kupujem reči v tetrapakih, vračam steklenice, uporabljam kolo in javni prevoz, kolikor se le da, ne kupujem instant oblačil nizkocenovnih znamk, izogibam se plastiki, kjer se da."
Kaj pa menite o svetu, ki očitno za vsako ceno potrebuje in išče mnenjske voditelje, tudi v podobah 17-letnih deklic. Jasno, pri Greti sva.
"Svet je vedno potreboval figure očetov in mater. Potrebujemo nekoga, ki nam pove, kaj je v redu in kaj ni. Ni pa v redu, da to prelagamo na pleča 17-letnice. Sedemnajst let je stara, no. Pustimo ji malo otroštva."
Leto 2020 zveni nekako znanstvenofantastično. Avti bodo skoraj začeli leteti, Maribor pa se še vedno ukvarja z iskanjem identitete.
"Hudič je, ker se to mesto ne odloči, kam bi rado šlo. Kaj bi sploh rado iz sebe naredilo."
Kak predlog morda?
"V prvi vrsti bi si morali zaupati. Nič ne manjka, to sploh ni težava, vzdušje pa je, kot da manjka vse. Res pa je, da sam v Mariboru že kakšno leto ne živim in moj občutek morda ni merodajen."
Ali pa je iz ljubljanske distance morda še bolj?
"Včasih zaradi sentimenta kaj vidim lepše, kot je. Jasno, Maribor ima svojo kulturo. Lahko bi si dovolili biti še bolj blesavi. Hočemo biti poštirkani. Morda nas zeza prav to."
Kot nastopajoči moraš svojo publiko dobro poznati. Zdi se, da je mariborski okus na dveh polih. Na eni strani "tiča vun" humor Reporterja Milana, ki polni Dvorano Tabor, na drugi strani pa uspehi SNG Maribor. Vi ste svobodnjak. Na trgu. Kje ujeti ravnovesje pri ustvarjanju?
"Nikoli nisem o publiki razmišljal kot o niši. Vedno so me zanimali projekti. Res pa je, da je publiko treba vzgajati. Če je nekaj narejeno dobro, bo publika to našla in sprejela. Je pa res, da ima Maribor to bipolarnost urbanega in kmečkega zelo izrazito. To je legitimno. Spoštujem vsakega, ki je pripravljen stopiti na oder in nekaj izvajati. Kdo sem jaz, da ga bom obsojal?"
Koliko ste pripravljeni stopiti v smer komercialnega?
"S tem nimam težav. Bob leta je v resnici komercialna zadeva. Je satira. V 21. stoletju ne moremo govoriti o visoki institucionalni kulturi in popkulturi. Meje so zabrisane. Če je nekaj pop, še ne pomeni, da ne more biti vrhunsko narejeno. Ni teh ločnic niti jih nočem priznavati. Če je to, da me nekdo pride gledati v pelcmantlu, potrditev, da ustvarjam visoko kulturo, potem … Eh. Nismo več v teh časih. Hvala bogu."
Vsak čas prinese inflacijo nepotrebnih reči
Svobodnjak ste. Se je odločitev izkazala za dobro?
"Zelo. Ker imam možnost izbirati svoje projekte, si sam odrejati čas in za zdaj, kot kaže, je to bila edina prava odločitev."
Kar nekaj vaših kolegov se je odločilo za svobodnjaštvo. Klemen Slakonja, Nik Škrlec, Domen Valič, Aljaž Jovanović …
"Pol mojih sošolcev z akademije v bistvu."
Espejevstvo in umetnost torej.
"Da ne bo pomote, to je bila zame najboljša odločitev. Zaradi mojih interesov. Nisem delal v peklu. Daleč od tega. V MGL in SNG Maribor sem imel vse pogoje, ki sem si jih želel. Stvari, ki so me zanimale, pa so bile zunaj tega. In ni jih bilo mogoče združevati, ne da bi bilo nefer do službe in kolegov, ki bi bili talci mojega urnika. Vzgajani smo bili v starem sistemu neke visoke, pelcmantl kulture, s čimer ni nič narobe, a čas se je spremenil. Ko smo končali faks in bili pripravljeni, da nastopimo, je priletela kriza. Danes se ljudi nagovarja na drugačne načine, nove platforme so zunaj. Še deset let nazaj, ko sem se prvič pogovarjal, da bi šel v Nemčijo, neselitev sploh ni bila možnost. Danes avdicije potekajo preko spleta, telefonov. Naša generacija je to spremembo začutila. Espejevstvo je na neki način seveda strašljivo kak mesec, a drugi meseci to odtehtajo."
Spletni vplivnež, influencer, pa niste.
"Niti ne bi hotel biti. Bog ne daj."
Vas ne mami spletni ekshibicionizem?
"Kje pa. Vedno se mi zdi, da ko bom jaz o nečem hotel govoriti, se bo našel en, še bolj pameten, ki bo znal o tem povedati več. Pri vsakem objavljenem posnetku bi me torej bilo sram."
Mar ni mamljiv virtualni svet najstnic s silikonskimi zadnjicami in oprsji?
"Pa je to res, da imajo silikonske riti?"
Če jih starši in sponzorji plačajo, potem jih nekatere tudi imajo.
"Kaj imaš od tega? Da imaš veliko rit. Razložite mi to."
Kak zastonj pudrček, maskaro, kremico in hotelsko prenočitev.
"V zameno za puder in zastonj maskaro si daš silikon v rit? Ne me basat …"
Morda je to vaša bodoča publika.
"Mislite, da potrebujem specifično publiko? S tem, da si bom dal silikon v rit, je zagotovo ne bom dobil. Pa tudi, če se neham s tem ukvarjati. Sicer pa, vsak čas prinese inflacijo nepotrebnih reči, a se potem to preseje."
Včasih je igralec moral biti nadarjen, danes mora očitno biti tudi obdarjen. Toliko golote vidimo na odrih.
"Očitno ljudje današnji čas tako doživljajo in ga reflektirajo. Čas je zelo kričeč. Od režiserjev, s katerimi sem do zdaj sodeloval, me še nihče ni silil v kaj takega."
Do kod ste pripravljeni iti zavoljo umetniškega izraza?
"Silikona si ne bi dal v rit, če to mislite. Nag pa sem na odru že stal. To ni nič takega, če je v funkciji igre. Saj je samo telo. V čem pa se razlikujemo? En ima malo več mišic, drugi pa malo več maščobe. Razlika bi bila le, če bi imel tri noge in šest bradavic."
Stojiš gol na odru, pred tabo nekaj sto ljudi, ki zrejo v kdo ve kaj …
"In ti isti ljudje potem gredo v nedeljo rade volje v savno. In tam gledajo v iste reči."
Maribor je v zadnjem letu doživel tudi eno nekoliko nepričakovano šok terapijo. Zgodila se je prva mariborska Parada ponosa. Sami ste nekoč igrali v predstavi Rožnati trikotnik, kjer ste se ukvarjali z LGBT-tematiko. Morda kak komentar na mavrico, ki jo je mesto leta 2019 vendarle preživelo?
"Mislim, da to sploh ne potrebuje posebnega komentarja. Kaj naj rečem … Hvala bogu. Groza bi bila, če bi se zgodilo karkoli drugega. Dobro je, da se je parada zgodila, in upam, da bo odslej vsako leto. To je to."
Sodelujte na manifestacijah za strpnost?
"Za zdaj še ne, zdi pa se mi popolnoma normalno, da lahko ljudje to izkazujejo. Šele po Rožnatem trikotniku sem začutil, kaj je ta prestava LGBT-skupnosti pomenila in da ima gledališče smisel. Sam sicer nikoli nisem razmišljal o tem, da bi me ogrožalo to, da je nekdo zaljubljen v nekoga. Tega koncepta ne razumem."
Ko hočeš ugajati, nikomur nisi všeč
Koliko se je na Bobu leta mogoče šaliti iz reči, ki v resnici niti niso prav zelo smešne? Oziroma če vprašam drugače, kako varni se počutite v mestu, ki ga čuva varda?
"Vse ima svoje meje. Neumnost pa je neumnost. Jasno, meje moje svobode so tam, kjer trčijo v svobodo nekoga drugega. A tudi v teh hiperkorektnih časih nam ne sme manjkati moči, volje in poguma, da nekatere reči poimenujemo točno tako in take, kot so. S tem, da so pa zdaj kar naenkrat sprejemljiva vsa stališča, se ne morem strinjati."
"Vzgajani smo bili v starem sistemu neke visoke, pelcmantl kulture, s čimer ni nič narobe, a čas se je spremenil"
"Bob leta je v resnici komercialna zadeva. Je satira"
Pogrešam stari Kvik in vlakec s pujski
Uspešnica so zadnje čase knjige o tem, kako (ne) izgoreti. Pazite nase?
"Zelo. V svobodnjaštvo sem vstopil po desetih letih institucionaliziranega dela. Vedel sem, da moram potegniti ločnico in ne biti dosegljiv 24 ur na dan. Ko sem se zalotil, da zvečer ob enajstih odgovarjam na elektronsko pošto, sem se vprašal, kaj mi je tega treba. Potegnil sem črto in se po kakšni četrti uri popoldne z delom ne ukvarjam več. Izklopim in nisem več dosegljiv. To moraš narediti. Nič ni tako zelo nujnega."
Vesna V. Godina mi je nekoč v intervjuju rekla, da se v življenju odloča na podlagi svojega spanja. Če zaradi česa ne spi, je cena previsoka. Kako se odločate vi?
"Ko začnem sovražiti delo in projekt sam, takrat vem, da sem mejo prešel in da vsi alarmi zvonijo. Začel sem se poslušati. Ne moreš vedno zadostiti željam in pričakovanjem drugih. Kje pa. Sicer se ti skegla."
Petintrideset let boste dopolnili letos. Zanimiva številka. Malce prelomna.
"Pri tridesetih sem si izračunal, da je za mano tretjina življenja. Potem pa pomislil še enkrat in ugotovil, da je več kot tretjina. Pa mi je vse dol padlo. Pomislil sem, da nimam več veliko časa, in se odločil, da bom počel le še stvari, ki so mi kul."
Ste nostalgik?
"Ne, ker se imam najboljše zdaj tukaj, kjer sem."
Pogrešate kakšno reč, ki je v Mariboru ni več?
"Stari Kvik in vlakec s pujski. Noro mi je bil všeč."
Pa papigo Aro z jajčki presenečenja?
"Vedno mi je šla na živce. Pogrešam pa tudi Veselo jesen. In fuzl v Tildosu."
Nominiranci za bob leta 2019
Branko Cestnik, teolog
"Ljudje ne poklekajo več v cerkvi, poklekajo pa pred kislimi kumaricami z znižano ceno na spodnji polici trgovine."
Dr. Igor Grdina, zgodovinar
"To, da se Ljubljana za nič ne zmeni, je lahko tudi prednost, saj pomeni, da te tudi nihče ne ovira. Maribor je napredoval, kadar se Ljubljana ni zmenila zanj."
Primož Roglič, kolesar
"Kaj ti bodo milijoni, itak boš moral isto početi. Ne glede nanje bom moral enako sesti na kolo, enako bom moker, če bo deževalo. Če gledaš s tega vidika, je denar na stranskem tiru, ko imaš dovolj, da lahko preživiš."
Ninna Kozorog, zdravnica in humanitarka
"Najpomembnejši vzornik je tisti človek, ki nas zvečer gleda iz ogledala, ko si speremo masko dneva."
Dr. Emilija Stojmenova Duh, docentka na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko
"Tako za pametne vasi kot za pametna mesta velja, da najprej potrebuješ pametne ljudi, ki pametno sodelujejo."
Dr. Marko Lovec, politolog
"Po Evropi miru povojne generacije, Evropi prostega trga in mobilnosti osemdesetih in devetdesetih let so si milenijci izbrali svojo Evropo. Njihovo sporočilo je preprosto: ne želimo se zadušiti v vaših odpadkih."
Bronja Žakelj, pisateljica
"Ko te je strah, je edina tolažba, ki ti jo lahko nekdo da, ta, da ta strah sprejme, da ga razume, da ga ne tlači nazaj vate. Vse druge floskule ne pomagajo."
Ana Duša, dramaturginja
"Generacije, ki prihajajo, znajo in hočejo govoriti same zase. Iščejo vse kanale, kako biti slišane, in jezne so, če skušamo govoriti v njihovem imenu."
Boštjan Narat, glasbenik in filozof
"Ne razlagajte mi, kaj vse me ogroža, in ne pridigajte mi o koncu civilizacije. Civilizacija sem jaz, dokler sem človek, in ne s tujim strahom okužena pokveka."
Marko Radmilovič, publicist
"Dejstvo je, da je lastništvo nepremičnine v gen Slovenca zapisano močneje, kot je zapisana ljubezen do Triglava, prepira in veseljačenja."