(INTERVJU) Marjan Eberlinc: Pričakujemo, da ne bo motenj pri oskrbi s plinom, če bodo skladišča od 80- do 90-odstotno zapolnjena

Dolgoletni direktor družbe Plinovodi Marjan Eberlinc je eden največjih slovenskih poznavalcev dogajanja na trgih z zemeljskim plinom. Gre za področje, na katerega so zaradi posledic vojne v Ukrajine uprte oči vseh evropskih držav, ki iščejo načine, kako zaradi zmanjšanih dobav plina iz Rusije prebroditi prihajajočo zimo.

Vlada vam je kot sistemskemu operaterju ob sprejetju zadnjih ukrepov za blaženje posledic energetske krize naložila, da pripravite analizo, ki bi pokazala, ali bi lahko v Sloveniji plinovodni sistem deloval brez ruskega plina. Ali je to sploh možno? Že večkrat ste povedali, da v Sloveniji ni drugega plina kot ruskega.

"Dejansko je današnje stanje tako. V dobršni meri ali pa v celoti so molekule ruskega izvora. Seveda je deklarirano, kot da prihaja iz različnih virov, vendar v končni fazi pogodbeniki, ki dobavljajo v Slovenijo, dobijo plin iz ruskih virov. Je pa treba narediti analizo, kakšne bi bile v Sloveniji možne alternative v obdobju do leta 2025, kot je določeno v vladnem sklepu, da bi nadomestili ta ruski plin. Tu se nakazuje nekaj možnosti. Prva in nam najbližja je tista, ki je že tradicionalna, to je dobava plina z zahodne smeri, kjer so na voljo različni viri. Precejšnji optimizem nam daje oživitev poslovnega sodelovanja z alžirskimi partnerji, a to nalogo izvajajo dobavitelji in ne mi kot sistemski operater. So pa možni še kakšni drugi viri, glede na ne ravno visoke količine zemeljskega plina, ki jih potrebujemo v Sloveniji. Te znašajo okoli milijardo kubičnih metrov na leto, celotna Evropa jih porabi 400 milijard, torej naša poraba predstavlja zgolj 0,25 odstotka celotne evropske porabe. Verjamem v fleksibilnost dobaviteljev, ki se bodo znali v teh razmerah hitro preusmeriti k drugim dobavnim virom. Dobro je, če je ta vir prvi v verigi, torej neposredni proizvajalec plina. Poleg alžirske opcije so možne tudi dobave s terminalov utekočinjenega zemeljskega plina. Nam je najbližji na otoku Krku, blizu je tudi terminal v Rovigu. Že prejšnja vlada je v zvezi s tem uporabila tudi diplomatske poti, možnosti so še v Katarju, Savdski Arabiji, ne smemo pozabiti tudi na možnost ameriškega utekočinjenega zemeljskega plina (LNG). LNG-terminali z vidika diverzifikacije virov omogočajo mnogo več dobavnih poti. Je pa potem ključna povezava s Slovenijo preko plinovodnih cevi. Najbližji vstop za plin s teh terminalov je v Šempetru za plin z italijanske strani in pa Rogatec na meji s Hrvaško. Pri tem je tudi nekaj omejitev, hitro takih rezultatov ni možno doseči, a sem prepričan, da je možno z intenzivnim delom dobaviteljev razrešiti marsikatero vprašanje. Vprašanje, ki zahteva nekoliko več časa in investicij, je ozko grlo na povezavi s Hrvaško blizu Zagreba, kar pa morajo odpraviti Hrvati. Naši kolegi iz družbe Plinacro so zadolženi za razvoj te infrastrukture. Na vstopni točki v Šempetru bi bilo treba izvesti samo nekatere manjše nadgradnje, po katerih bi sistem v celoti omogočal oskrbo Slovenije, če bo seveda plin prišel do meje. Znotraj Slovenije je sistem robusten in dobro delujoč. Vsako od teh možnosti bo treba temeljito preučiti in potem predstaviti realno sliko vladi."

Daleč največja količina plina pa v Slovenijo pride preko tretje vstopne točke - iz Avstrije.

"Bilo je obdobje, ko je več kot 90 odstotkov vsega plina, ruskega, prišlo v Slovenijo v Ceršaku, saj je v Baumgartnu v Avstriji največje vozlišče oziroma skladišče zemeljskega plina. A ta informacija glede izvora plina ne drži več povsem, ker se danes pretakajo količine plina v vseh možnih smereh, tudi takšnih, ki jih nismo nikoli pričakovali, recimo iz Italije v Avstrijo. Plin očitno najde svojo pot od nižje cene k višji tržni ceni, razmere na trgu torej diktirajo, v kateri smeri se bo pretakal plin."

Kakšen odstotek plina pride v Slovenijo iz Avstrije?

"Ta razmerja se spreminjajo na dnevni bazi, ampak recimo danes (pogovor je bil opravljen prejšnjo sredo, op. p.), kar pa več ne bo veljalo za jutri, je več tranzitnih tokov v smeri iz Italije proti Hrvaški in iz Avstrije proti Hrvaški kot pa za samo Slovenijo. Tranzita v sistemu torej danes izkazujemo več, kolikor je naša lastna poraba."

Ampak če bi želeli v grobem prikazati stanje, potem še vedno največ vsega plina pride v Slovenijo iz Avstrije.

"Seveda, na vstopni točki v Ceršaku še vedno pride v Slovenijo okoli 90 odstotkov plina."

Ob zaostritvi razmer se je takratni slovenski minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec sestal s hrvaškim kolegom Tomislavom Ćorićem na terminalu na Krku. Tam je bilo povedano, da bo lahko Slovenija pridobila dodatne količine plina, ki jih bodo omogočili z modernizacijo tamkajšnjega postroja. A kasneje Geoplin ni bil izbran na razpisu. Vas je to presenetilo?

"Ne bi rekel, da me je presenetilo. To je klasičen postopek, ki se izvaja ob tovrstni dodelitvi zmogljivosti. Očitno pogovori niso potekali v smeri, da bi bil v zvezi s tem podpisan medvladni sporazum, temveč je bil preprosto objavljen tender. Tega je objavila hrvaška stran, LNG Hrvatska, in na tender so se lahko prijavili vsi dobavitelji, ki so takrat to želeli. Stvari verjetno niso bile povsem dorečene, ker slovenski dobavitelj ni uspel zakupiti teh količin."

Prav na tistem srečanju je Ćorić povedal, da ne pričakujejo drugih prijaviteljev poleg Geoplina.

"Težko komentiram, kaj je mislil minister Ćorić, a vsi ti posli so dolgoročne narave, zato se je treba temeljito dogovoriti. Če bi Geoplin dobil neko ekskluzivno pravico, bi morali skleniti medvladni sporazum, v katerem bi se definirale obveznosti vseh strank. V tovrstnih primerih gre navadno tudi za neke vrste trgovino, obe državi dasta nekaj ena drugi, a očitno dogovora v taki obliki ni bilo. Pri javni objavi se lahko vsi prijavijo. Kot pa veste, je potem ta posel dobila hrvaška družba PPD, a podrobnosti težko komentiram."

A si lahko od teh količin, pa tudi od domnevnih dveh ladij LNG letno iz Katarja, ki jih je izposlovala prejšnja vlada, pri čemer je ostalo odprto vprašanje morebitnih terminalskih kapacitet, sploh kaj obetamo?

"Če slovenski dobavitelj ni dobil pravice uporabe terminala, potem tega plina ni mogoče dobaviti. To pravico imajo tisti, ki imajo pogodbo z LNG Hrvatska. V drugem koraku pa je morda možno plin dobiti od tistih, ki so zakupili dodatne kapacitete. Treba pa se je vprašati, zakaj nismo tega storili že pred časom, ko smo imeli to možnost. Sam menim, da bi to takrat morali storiti. Pred leti, ko je bilo še praktično ničelno stanje in je bilo na voljo 2,5 milijarde kubičnih metrov plina na leto, smo vsi pričakovali, da se bo prijavil tudi nekdo iz Slovenije, pa tega ni storil nihče. V dobršni meri so to zakupili Madžari in Hrvati. To je bila strateška napaka, a ta čas je minil."

Slovenija je s plinovodi torej že povezana z Italijo, Hrvaško in Avstrijo, ne pa tudi z Madžarsko. Tudi ta projekt, ki bi bil zanimiv tudi za Madžare, saj bi s tem dobili povezavo z Italijo, je že na mizi. Na slovenski strani bi bil investitor Plinovodi. Kako je danes s tem?

"Naredili smo veliko analiz, projekt je tudi uvrščen na PCI-seznam Evropske komisije, žal pa moram povedati, da je ekonomsko neupravičen. Ne izkazuje pozitivnega donosa na vložena sredstva. Prav ta preizkus pa je nujen in je del vseh postopkov na pristojnih organih tako na madžarski kot na slovenski agenciji za energijo. Če projekt ne izkazuje tega pozitivnega donosa, ni ustrezen za pozitivno odločitev in ne pridobi statusa investicije v izvedbi. Ker smo se tega zavedali, smo skušali zanj pridobiti vir nepovratnih sredstev. A Evropska unija, ne vem sicer zakaj, ni videla prednosti tega projekta in tako nismo prejeli nobenih sredstev. Glede na današnji čas smo z Madžari opravili pogovor, ponovno bomo naredili preizkus v luči novih razmer. Verjetno se bodo izkazale večje potrebe za Madžarsko, ne samo glede pretoka iz Madžarske v Slovenijo, temveč predvsem tudi za pretok plina iz Italije in Slovenije na Madžarsko. Ta interes se izkazuje tako, da najprej izvedemo postopek neformalne dražbe, na kateri ugotovimo morebiten interes, nato pripravimo vse druge faze postopka, nakar nastopi zavezujoča faza. V nobeni od teh faz postopka, ki smo jih doslej že speljali, dobavitelji, torej tisti, ki bi to morali storiti, niso izkazali zadostnega interesa ali pa skoraj nobenega. To je zanimivo, da na politični ravni obstaja velik interes, tega je izkazal tudi madžarski sistemski operater - družba FGSZ, na korporativni strani pa tisti, ki bi bili potem uporabniki tega sistema, kot rečeno, niso izkazali zadostnega interesa. Na tej točki je potem projekt nekako zastal. Mi smo projekt že pripeljali v predhodno fazo prostorskega umeščanja, državni prostorski načrt za prvo fazo plinovoda od Pinc do Lendave je že sprejet. Ta plinovod je še kako pomemben tudi za nas, saj bi pomenil dodatno diverzifikacijo dobavnih poti. Tudi v tem primeru lahko sicer z veliko gotovostjo trdimo, da gre prav tako za ruski plin, edino, če bi bil od tam dobavljen plin, ki bi ga s črnomorske obale in tamkajšnjih terminalov preko Romunije in Madžarske pretakali v Slovenijo. Je pa vsak nov korak k večji diverzifikaciji pomemben za Slovenijo. Tega projekta si želimo."

Zakaj v Sloveniji ni bilo nikoli zgrajeno skladišče za zemeljski plin?

"To je dobro vprašanje. Priskrbel sem si podatke o odločitvah, ki so bile sprejete okoli leta 1995. V ta razvojni projekt je bilo takrat vključenih kar nekaj podjetij, tudi Petrol in Geoplin. Tudi pri tem gre za vprašanje dobave plina, pri čemer je bila tudi slovenska vlada ključen partner v tem poslu. Vloženih je bilo veliko sredstev za analizo gradnje plinskih skladišč, njihove plinotesnosti in samih tehnoloških rešitev. Takrat je bila sprejeta odločitev, da projekt prav tako ni rentabilen in da je ekonomsko upravičeno skladiščenje plina v nam bližnjih državah."

Bi bila glede na okoliščine danes gradnja takšnega skladišča upravičena za prihodnost? Kaj pa gradnja terminala za utekočinjeni zemeljski plin?

"Kot sistemski operater pozdravljamo vsako takšno iniciativo, če bi se izkazala kot dobra za zanesljivost oskrbe s plinom v Sloveniji. Plinovodi smo bili že pred leti eden od redkih podpornikov projekta gradnje terminala v Kopru, saj se nam zdi zelo pomembno, da bi imeli ta vir tudi na samem ozemlju Republike Slovenije. Gradnja skladišča pa je projekt, ki bi ga morali razvijati dobavitelji, mi pa seveda pozdravljamo, če bi se karkoli dogajalo na tem področju."

Kaj bi za Slovenijo danes pomenila popolna ustavitev dobave plina iz Rusije?

"V okviru združenja Entsog, ki združuje evropske operaterje prenosnih sistemov, smo naredili študijo, v kateri smo ugotavljali stanje v primeru uresničitve scenarija popolne prekinitve dobave plina iz Rusije. Ob pogoju, da bi se v praksi uveljavilo znižanje porabe plina v EU za 15 odstotkov, pa tudi ob pogoju, da bi si Evropa zagotovila dodatne manjše količine plina, v celoti delujejo solidarnostni mehanizmi med državami EU. Tako pričakujemo, da v letošnji zimi ali v termalnem letu, kot mi pravimo, ne bo motenj pri oskrbi s plinom, če bodo skladišča od 80- do 90-odstotno zapolnjena. Zdaj so že okoli 67-odstotno zapolnjena. Ob zdajšnji dinamiki, kljub zmanjšanju dobav po Severnem toku 1, menimo, da bo 80-odstotna zapolnjenost skladišč pravočasno dosežena. Možno, da bodo še bolj zapolnjena, saj je do septembra še kar nekaj časa. V tem primeru motenj v Sloveniji in EU ne bo."

Torej zadnje odločitve Rusije, da še dodatno zmanjša dobavo plina Nemčiji po Severnem toku 1, na Slovenijo posredno ne bodo vplivale?

"To ne bo imelo neposrednega vpliva, posredno bomo pa čutili, da verjetno dobavitelji ne bodo mogli kupovati plina iz smeri Nemčije. Tudi pretok plina, ki gre iz Nemčije proti Češki, je že nekoliko oslabljen. Se bo pa to poznalo v določenih evropskih skladiščih, ki bodo manj polna od drugih. V povprečju pa bodo 80- ali 90-odstotno zapolnjena. Na Hrvaškem skladišča še niso dobro zapolnjena, ker jih še niti niso začeli polniti. Pa tudi skladišče v Baumgartnu je dokaj slabo zapolnjeno, kar je sicer malo moteče. A v Sloveniji do danes nismo začutili nobenih motenj v sistemu in tudi v prihodnje zaradi tega ne pričakujem težav."

Ko danes z distanco gledate na zadeve, kaj je bilo po vašem mnenju krivo, da projekt Južni tok ni bil nikoli uresničen?

"Na to vprašanje ni enostavno odgovoriti. Pogoje za začetek gradnje Južnega toka je Slovenija v celoti izpolnila. Imeli smo celo izpolnjenih več pogojev, kot jih je imel takrat projekt Severni tok. Kljub temu je Evropska komisija projekt ocenila kot neustrezen. Razloge, da nekaj ni ustrezno, je možno hitro najti, a postaviti oba projekta na isti imenovalec, je nemogoče. Za Severni tok so se takrat vršili močni geopolitični pritiski, tudi Evropska komisija je to enostavno spregledala in dala soglasje za gradnjo. Zakaj ni storila enako za Južni tok, prepuščam drugim v presojo. Mi smo bili presenečeni, da sta bila projekta deležna tako različnih presoj, a ko smo spoznali podrobnosti, takrat smo namreč bili globoko vpeti v te procese, nam je postalo jasno, da je šlo za strateško geopolitično odločitev Evropske komisije in tistih akterjev, ki so takrat imeli ključno vlogo in so lahko v prevladujočem odnosu nekaj dosegli."

Kaj z vidika energetske varnosti pomeni, če je tovrstna infrastruktura na ozemlju določene države?

"Po eni strani danes vidimo, da gre za določena tveganja odvisnosti ob morebitni preveliki koncentraciji dobav ruskega plina. Vendar je bil ta projekt zasnovan tako, da je ruska stran privolila v tako imenovani dostop tretje osebe do plinovodne cevi, kar je bilo ključno sporno vprašanje, ki smo ga prav tako razrešili. Po drugi strani pa prav gotovo pomeni tudi varnost, saj bi šlo za infrastrukturo v mešani lastnini, pri čemer bi bili Plinovodi polovični lastnik, druga polovica pa bi bila v lastništvu Gazproma. Zato bi si vendarle lahko zagotovili pretoke plina recimo iz Grčije, od koder bi s terminala lahko dobavili plin po tej cevi v Slovenijo. Tako da ni enopomenskega odgovora."

Zemeljski plin je bil v preteklih letih zanimiva možnost za slovenska gospodinjstva že zaradi tega, ker je pomenil bistveno nižjo investicijo v primerjavi s toplotnimi črpalkami. Danes se ljudje od tega umikajo. Kakšno prihodnost sami napovedujete zemeljskemu plinu kot energentu za ogrevanje domov?

"Natančno oceno bo možno podati, ko bo zdajšnje obdobje preseženo. Dobro poznamo energetsko sliko Slovenije in Evropske unije ter vemo, kaj pomeni prevelika navezanost na samo en energent, na kateregakoli. Vsaka država mora stremeti k raznovrstnemu portfelju energentov. V strukturi plina bodo v prihodnosti poleg zemeljskega plina tudi obnovljivi plini, kot so vodik, sintetični metan in biometan. Na te procese se pripravljamo in plin ima širše gledano vsekakor dobro prihodnost."

Kot zdaj kaže, bosta zemeljski plin in jedrska energija še vedno imela pomembno vlogo v prehodnem obdobju tako imenovanega zelenega prehoda v Evropi. Kako dolgo bo po vaši oceni to prehodno obdobje?

"Energetiki smo morda premalo na glas opozarjali na vse pasti energetike ter hitrih in poenostavljenih odločitev, ki so se predstavljale v javnosti kot rešilna bilka. Danes vidimo, da bo zeleni prehod dolgotrajen, upam, da je to spoznanje dozorelo pri vseh, med energetiki je prisotno že dlje časa. Prihodnost energetike mora biti zasnovana na obnovljivih virih energije, a bi se morali bolje pripraviti na vse te procese. S tem bi se morali vsi strinjati in se zamisliti nad napakami, ki so bile storjene v tej ihti, da bi prešli z enega energenta na drugega. Tudi pri odločitvi o ukinitvi proizvodnje premoga v Šaleški dolini bi bilo treba o postavljeni letnici še enkrat temeljito premisliti."

Severni tok 2 je bil tik pred uporabo, preden se je začela vojna v Ukrajini. Menite, da bodo po koncu vojne to infrastrukturo, ki je že zgrajena, začeli uporabljati? Ali gre za projekt, ki kljub temu iz političnih razlogov ne bo nikoli zaživel?

"Cevovodi so položeni in bodo tam ostali. Projekta Severni tok 1 in 2 kažeta, kako globoko je politika prepletena s procesi v plinski dejavnosti. Razlogi, zakaj Severni tok 1 danes obratuje, Severni tok 2 pa ne, niso tehnične narave."