Karantena zadnjih mesecev močno spominja na predstavo kolektiva Beton Ltd. Ich kann nicht anders, v kateri s Katarino Stegnar in Brankom Jordanom igrate umetnike, ki se umaknejo v izolacijo v bunker.
"Predstava je zdaj res zelo aktualna. Januarja smo jo še igrali v gledališču La MaMa v New Yorku in mislim, da se Newyorčanom, ki so jo gledali, zdaj gotovo vrača. Delali smo jo sicer bolj iz vzvoda, kako se prostovoljno zapreti, in kot kritiko časa, sedanjosti, ki jo živimo. Trije posamezniki se zaprejo pred zunanjim svetom, ker se dogaja nekaj apokaliptičnega - kaj, nikoli ni dorečeno -, a tudi zato, da se izolirajo v celico, kjer bi si odgovorili na določena vprašanja. To zaprtje, ki ga doživljamo zdaj, je nekaj čisto drugega. Določili so nam izolacijo, in sicer v popolnoma drugačni celici. Celici družine, ki je določena s stalnim prebivališčem, s čimer se je zgodila oziroma se dogaja ponovna repatriarhalizacija družbe. Vemo pa, da ne obstajajo zgolj klasične družine in da veliko ljudi tudi nima družin ali partnerjev v skupnem gospodinjstvu ali na skupnem naslovu. Kaj torej to pomeni zanje? Hkrati se zunanji svet popolnoma spreminja, ti pa naj bi se ukvarjal zgolj s svojo lastno družinsko celico in ne bi smel razmišljati o ničemer drugem. Alternativno, progresivno, sublimno ne obstaja več. To je grozno in v kar nekaj ljudeh, s katerimi sem se pogovarjal, je to zbudilo strah in jih pognalo preko lastnih in zaukazanih meja. Tudi sam na to nisem mogel več pristajati. Prav tako ne na to, da javnega prostora kar naenkrat več ni bilo. Umetniki, učitelji in mnogi drugi imamo zdaj sestanke, vaje in pouk prek spletnih platform, tako da smo neprestano zaprti v svoje zasebne prostore. Eden izmed profesorjev na ljubljanski univerzi mi je povedal, da ne zdrži več. Prej je sicer delal podobno število ur, a ko je šel domov, je lahko delo odrezal in se spočil. Zdaj ne more več odrezati, za študente in sodelavce je prek elektronske pošte in platform dosegljiv 24 ur na dan in sedem dni v tednu. Nikamor se več ne more umakniti in si vzeti časa zase, zato je na robu kolapsa. Zasebni prostor je zamenjal javnega, javnega prostora pa ni?! Bojim se, kaj bo to pomenilo na srednji in dolgi rok. Ena od plasti predstave govori tudi o tem, kako nič ne naredimo, saj nas zadovolji že intelektualna masturbacija. In tudi v tem pogledu je zdaj zelo podobno, a z veliko razliko: možnost delovanja in izražanja v javnem prostoru nam je bila odvzeta."
Kako ste se s tem soočili? Kaj ste počeli v izolaciji?
"Kolikor se pogovarjam z ljudmi, se nam je dogajalo zelo podobno. Neprestano sem spremljal medije in socialna omrežja ter bil na njih prisoten, saj sem hotel vedeti, kaj se dogaja. Imel sem občutek razpršenosti, pri skoraj ničemer nisem imel prave koncentracije. Zato sem zelo težko kaj naredil, tudi stvari, ki naj bi jih, ker prej za to ni bilo časa. Izkazalo se je, kako potrebujemo druženje z drugimi ljudmi, socialno mrežo. Represija, ki se je vzpostavila zaradi kombinacije pandemije in načina vladanja trenutne vlade, terminologija, ki se pri tem uporablja, sta zarezali skozi vse sloje življenja. Vse se je v hipu zvedlo na neke osnove oziroma kar si kot družba predstavljamo pod temi osnovami - če karikiram: na peko kruha, na neko samoizpopolnjevanje."
Od ena do pet
Kaj kot Mariborčan v Ljubljani najbolj pogrešate?
"Eno veliko reko na sredini."
Koga ali kaj ob vrnitvi v Maribor najprej obiščete?
"Starše in prijatelje."
V katero mariborsko kulturno ustanovo najpogosteje zahajate?
"GT22."
Najljubši mariborski šank.
"Tildos. Odkar se je ta zaprl, ne vem več, kam. Tildos je bil baza. Kadarkoli sem se vrnil, sem vedel, da bom tam srečal večino ljudi, s katerimi imam stik in jih želim videti."
Katera mariborska beseda ali besedna zveza vam najbolje zveni?
"Se-pa-te ka-pa-te."
Amaterizem, ki je posledica pripadnosti, ne pa strokovnosti, je na pohodu že dolgo in v vseh sferah družbe
Postali smo družba nestrpnosti, v kateri nam že vsako bitje predstavlja nevarnost, da nam bo nekaj odvzelo. To, da se v trenutku počutimo napadene in da napademo sami, se je neverjetno zažrlo v nas