(INTERVJU) Sebastijan Suhovršnik: "Delavcu privoščim pošteno plačo"

Osrednji izziv vseh oziroma gospodarstva je epidemija covida, ki je nepredvidljiva spremenljivka. Je ta tudi za vas največji izziv, odkar od leta 2013 vodite prevaljski TRO, ali vseeno nima take teže in je bila preobrazba, ki ste jo v tem obdobju, ko se je zamenjalo tudi lastništvo, izpeljali, težja?
"Zanimivo vzporednico ste potegnili. Pošteno moram reči, da je bil večji izziv podjetje spraviti iz položaja, v katerem je bilo, in smo ga v sedmih letih spravili tako daleč, da nas tudi drugi prepoznajo kot dobre. Korona je kriza, ki pride in gre, upam, da bo čim prej minila, je ne podcenjujem, izvajamo tudi vse ukrepe. Prepričan pa sem, da ne bo bistveno vplivala na poslovanje podjetja. V preteklosti smo se soočali z večjimi izzivi."

Položaj TRO je dejansko terjal povsem nove pristope, razvojne usmeritve.
"Takratni vstop novega lastnika je pomenil veliko podporo. Podjetje je bilo podhranjeno tako po človeških virih kot še bolj po tehnologiji, strojih, opremi. V zadnjih 15 letih se ni vlagalo, zato je bilo potrebna vlaganja najbolj bistveno prepoznati takoj. Bilo je težko in podpora in zaupanje Borisa Pipana sta bili odločilnega pomena. Delavci TRO, trojevci, kot jim rečejo domačini, so bili oziroma so super. Kot Celjan, ki je delal po različnih regijah po Sloveniji, nisem vedel, da so Korošci mogoče najbolj pridni. Nekateri so sami odšli, ker se morda niso našli v novem razmišljanju, odpuščali jih nismo. Delavci, ki so ostali, so še vedno ključnega pomena, a potrebovali so nove stroje in opremo."

Je kadrovska struktura zdaj kombinacija starejših, tudi lojalnih in pripadnih, in novih delavcev ob neki fluktuaciji? Vključujete jih tudi v odločanje, ste poudarili ob nagradi GZS.
"Točno tako. Ljudje so pripadni in se vedno borijo za svoje podjetje, začutil sem veliko pripadnost. Dejansko se trudimo za vključevalen način odločanja - v vodstvu je tudi enakomeren delež moških in žensk, kar se nam je lepo zložilo. Odločitve sprejemamo tako, da vodstvo strateško odloča, a pri strojih, opremi oziroma robotizaciji moraš iti do zadnjega zaposlenega v proizvodnji in z njim doseči skupno razumevanje pomena investicije. Velik konsenz je pri tem pomemben."

Izpostavljate pomen nagrajevanja zaposlenih oziroma delitev dobička med zaposlene. Zakaj se vam zdi odnos do delavcev tudi v smislu materialnega nagrajevanja ključen?
"Gre seveda za posredno delitev dobička, ne za čisto udeležbo pri dobičku. Če gledamo lanski regres - 1200 evrov - in 800 evrov božičnice, torej 2000 evrov na zaposlenega, pa to dejansko pomeni okoli 40 odstotkov ustvarjenega dobička. Tudi če se primerjamo z večjimi podjetji, recimo Lekom, Petrolom, se jim približujemo. Z zadovoljnimi zaposlenimi bo tudi podjetje dobro, to se mi zdi pomembno vodilo - tako moje kot lastnika. Materialno nagrajevanje je kljub temu, da šteje tudi nematerialno, še zmeraj najbolj pomembno, bodimo pošteni."

Je struktura zaposlenih zdaj zadovoljiva, potrebujete še specifične kadre ob okoli 150 zaposlenih? Več nihanj je bilo na trgu - od velikih potreb, ko delavcev ni bilo mogoče dobiti, do presežkov in izbire.
"Res je. Na začetku je bilo kadra na pretek, nato je sledilo obdobje, ko je delavcev občutno primanjkovalo in jih je bilo težko dobiti. S to krizo se je nekoliko obrnilo. A mi vseeno potrebujemo specifičen kader, to so CNC-operaterji, inženirji mehatronike, orodjarji. Teh še vedno primanjkuje, čeprav je spodbuden vpis na šole v zadnjih letih, pa tudi kako štipendijo zato razpišemo. Ta kader ostaja deficitaren in ga je težko pridobiti."

Kako poslujete letos, pridobivate nove kupce in trge? V lanskem poslovnem poročilu ste omenjali upad naročil tudi ob vplivu Kitajske. Izpostavljate še ključno povečevanje prihodkov, bolj kot samo obvladovanje stroškov.
"Do avgusta smo poslovali skladno z načrti, nismo občutili koronakrize, so pa v avgustu in septembru naročila upadla nekje za deset odstotkov. Za konec leta še ne morem reči, ker je taka narava dela in težko napovedujemo za tri, štiri mesece vnaprej - tudi če bi bili meseci slabši, ne bi smeli pasti za več kot deset odstotkov. Stroške nekaj časa obvladuješ, prihodki pa so ključni. Imamo kupce, ki jim je promet upadel za 40 do 70 odstotkov, in če mi medtem ne bi uspešno pridobili novih kupcev, bi bilo pri nas enako. Po vlaganjih v stroje zdaj veliko več vlagamo v marketing in prodajo, kjer smo bili doslej zadržani, zdaj smo tudi zaposlili novo sodelavko za marketing. Kar zadeva trge, smo prišli že do Afrike, ki je potencial, letos pa s partnerji poskušamo tudi v Južni Ameriki - to sta dva kontinenta, na katerih prej nismo bili prisotni. Poskušali bomo pridobiti tudi tujce, zaposlili smo zunanje sodelavce, na primer sodelavca iz Indije, ki bo pokrival azijski trg."

Stavite torej na osebne povezave, osebni stik, ta ob vsej digitalizaciji ostaja primaren. Ali najprej pripelje do posla?
"Res je, digitalizacija je izpostavljena, pripravljamo digitalno strategijo in seveda tudi mi gremo v to smer - tudi v brezpapirno poslovanje na primer. Razne platforme nam omogočajo pogovore na daljavo, a ti so daleč od osebnega stika. Novega kupca ali naročilo je na ta način vseeno težko pridobiti. Mi tudi potujemo ves čas, se trudimo. Osebni stik je zame daleč pred digitalnim, vsaj na področju proizvodnje nožev ne gre le digitalno. Veliko neznank je zadaj. Na koncu vsak kupuje od človeka, glede na to, ali mu zaupa. Izdelek je lahko opisan tako in drugače, a garancijo mu daje zaupanje, ki ga morajo vzpostaviti prodajniki."

Izkoriščate ukrepe države za premostitev posledic epidemije in kako jih tudi širše ocenjujete?
"Ukrepe vlade bi pohvalil, izkoristili smo subvencioniranje prispevkov, trenutno pa tudi skrajšan, 32-urni delovnik in smo ob petkih doma. Čakanja na delo nismo imeli, saj naš posel ni bil oškodovan do te mere. Sicer smo dali tri, štiri delavce na čakanje, a ne v breme države. Pri vsem tem je pomembno, da ohranjamo konkurenčnost na dolg rok, kjer pa Slovenija zaostaja, predvsem za Avstrijo. Imamo težave, ki jih še kar nismo odpravili, predvsem mislim na obremenitev plač. Naša dejavnost ni taka, da bi dosegala tako nadpovprečno dodano vrednost, da bi podjetje lahko zagotavljalo nadpovprečne plače. Delavcu privoščim vsaj tisoč evrov izplačila plače, ker se mi zdi to pošteno, a hkrati pri razmerju bruto - neto to pri nas v nasprotju z Avstrijo ni mogoče. Sprememb pri obremenitvah bi si želeli v bodoče, vrsto let se na to že opozarja. Če bo gospodarstvo močno, se bo vse zložilo skupaj. Mislim, da bi država v največji možni meri morala podpreti izvoznike."

Ob vaši nagradi je bilo izpostavljeno, da dajete etičnemu in moralnemu poslovanju prednost pred kratkoročno dobičkonosnostjo. Kako se to udejanja v praksi?
"Ob že omenjenem nagrajevanju delavcev bi omenil predvsem pogoje za delo, podjetje bo čez šest let praznovalo stoletnico. Podedovali smo stare zgradbe in stroje, investirali tudi v delovne pogoje, na primer v odsesavanje izpuhov iz strojev za izboljšanje zraka, v boljšo razsvetljavo, v ustreznejše stole in podobno, niti še ni konec. Skladišče je bilo recimo prej zunaj, v snegu in dežju je bilo treba delati zunaj, zdaj pa je pokrito. Nekako balansiramo, da firmi oziroma lastniku ostane dobiček, da nenehno investiramo naprej. Ves dobiček v sedmih letih se je reinvestiral, nismo še izplačevali dividend. In spet razmišljamo o nadaljnjih naložbah, da bi še rasli. Naš cilj je, da TRO v naslednjih treh, štirih letih še zrase za nekje 30 odstotkov. Upam, da nam bo uspelo."

Kaj je zunaj TRO za vas ključno razvojno vprašanje – trajnostni okoljski razvoj morda, glede na to, da ste v reciklažni industriji, ali kaj drugega?
"Gotovo je zdravo okolje pomembno. TRO je del krožnega gospodarstva in trajnostnega razvoja, ker delamo v reciklažni industriji. Izpostavil bi globalizacijo, ki ima dobre in slabe strani, a nas brez globalizacije ni. Izvozimo 92 odstotkov izdelkov. Protekcionizem, ki se je začel s Trumpom ali na Kitajskem, ni dober in je zame največja skrb. Če bi voditeljem v svetu uspelo nadaljevati globalno delovanje, bi to bilo odločilno. Nekateri resda rečejo: podprimo slovensko, domače. Seveda, tudi sam to podpiram, zlasti recimo v prehranski oskrbi. A v podjetju, če ne bomo izvažali, imamo dela za le 14 dni, pa če država še ne vem kako podpre, da bodo slovenska podjetja kupovala od nas. Zdaj je bil zelo na udaru turizem, gostinstvo, in podpore tej panogi so bile na mestu. A nek začasno zaprt objekt sredi Ljubljane bo z normalizacijo življenja čez noč ponovno zaživel. To pa ne velja za podjetje, kot je naše. Če se podjetje ustavi, neko češko ali kitajsko podjetje pa medtem dobavlja kupcem, podjetja ne bomo nikoli več pognali. Pa ne podcenjujem ostalih, ki so čez noč ostali brez kupcev. A v tekmi s konkurenti smo v drugi situaciji. Največja skrb je, če bi morali obstati s proizvodnjo. V tem primeru nam noben ukrep v globalizacijski verigi ne bi več pomagal."