(INTERVJU) Tatjana Zagorc: Vse bolj pogumni postajajo mladi kmetje. Začetniki tega novega vala so bili pivovarji

Kmetijsko-živilska podjetja so to krizo dobro prestala. Veliko dobička je nastalo, po drugi strani pa kmetje opozarjajo na padec odkupnih cen in da se pogača v agroživilski verigi ne reže pravično. Kaj bi odgovorili na te očitke?

"Agroživilska veriga je razvejena in raznolika. Na eni strani imamo dobro delujoč perutninarski in mlečni sektor, na drugi pa so prašičereja, zelenjadarstvo in še nekatere druge panoge, ki se vsaka posebej srečujejo s specifičnimi težavami. Dejstvo je, da vsak poslovni subjekt, tako kmet kot zadruga in tudi podjetje, želi poslovati z dobičkom, saj brez tega ni razvoja. Če delamo le zato, da delamo, to nikamor ne vodi. Pozive kmetov k ekonomsko smiselni porazdelitvi zaslužka vzdolž celotne verige zato razumemo. Pričakujemo pa, da smo vsi zavezani dolgoročnemu pogodbeno vezanemu sodelovanju. Da kmetje dobijo ustrezen delež, pa je pomembno tudi za živilska podjetja, saj si bodo le tako še naprej zagotavljala kakovostno domačo surovinsko bazo. Tudi kmetom je treba zagotoviti možnosti za razvoj in konkurenčnost, a vprašanje je, ali so vse kmetije v Sloveniji sploh konkurenčne."

Prašičereja je panoga, ki je letos še posebno glasno opozarjala na nepravičen položaj v agroživilski verigi.

"Kriza je razgalila marsikaj. To, da imamo neurejen trg s prašiči, da ni pogodb in da si rejci in odkupovalci ne stojijo ob strani. Veriga ima vmes ponikalnice prašičev in ta sistem je pred korono deloval, nato pa so se tovrstni prodajni tokovi zaprli. Od vseh 300.000 prašičev, ki jih v Sloveniji vzredimo, jih na trg po uradnih podatkih pride le 165.000, zato se je treba vprašati, kje so preostali prašiči. Še pred korono so končali na sivem trgu, zdaj pa lomijo stabilno situacijo tistim, ki so prej imeli urejene prodajne pogoje."

Pogosto opozarjate na birokratske težave. Veliko se govori predvsem o omejitvah pri gradnji novih hlevov. Težave so s pridobivanjem okoljskih dovoljenj. Kaj bi se tu moralo zgoditi, da razvoj ne bi zastal zaradi predolgih postopkov?

"Nikakor ni naš namen, da bi zaobšli zakonodajo, želimo pa si, da bi bili postopki hitreje izvedeni, da bi bili roki bolj razumni in da na različna dovoljenja ne bi čakali po šest mesecev ali celo nekaj let. Ta obdobja so resnično nerazumno dolga. V času, ko čakamo, se namreč lahko zgodi marsikaj. Bodisi nas prehiti konkurenca, se spremenijo razmere na trgu ali pa se spremeni tehnologija. Zato pričakujemo pohitritev postopkov. Tako okoljskih predpisov kot tudi praks bo namreč vse več, tudi investicij, vezanih na okolje, bo ogromno, zato bo v prihodnje treba obdelati še več vlog."

Eden pomembnejših izzivov, s katerim se živilska podjetja soočajo, so tudi kadri. Predvsem mesarjev in pekov kronično primanjkuje. Kako se spopadate s tem?

"Pobude gredo delno v smeri, da delodajalci zagotovijo boljše delovne razmere in tudi boljše plačilo. A ni nujno, da to reši težavo. To so praviloma težka dela, sicer je veliko odnesla tehnologija, a človek je še vedno nujen. Podjetja zato intenzivno delajo na tem, kako ljudi motivirati, spodbujati, jih pridobiti in tudi obdržati. Številni imajo tudi interna izobraževanja, akademije in prenose znanj starejših mojstrov na mlajše generacije. Svoje pa bi moral opraviti tudi šolski sistem, ki bi spodbujal vpise na področju deficitarnih poklicev."

V času covida se je zgodil tudi dogovor z gostinstvom in turizmom. Bil je podpisan Memorandum o sodelovanju in vzpostavitvi medsektorske verige vrednosti živilskopredelovalnega sektorja, gostinstva in turizma, katere namen je tudi, da bodo slovenski hoteli in restavracije ponujali več lokalne hrane. Se to že pozna na krožnikih?

"Podpis memoranduma je pomemben korak do večjega medsebojnega sodelovanja. Treba je vedeti, da so bili hoteli in restavracije zaradi koronskih ukrepov dolgo zaprti. Zdaj se mnogi borijo za preživetje. A glavni namen je, da se bolj osredotočimo na kratke dobavne verige, zato smo tudi za hotele in restavracije odprli katalog živil za javno naročanje. Tako lahko vidijo, kaj od lokalno pridelanih živil je na voljo v ponudbi. Organizirali smo tudi sestanke z distributerji, saj smo jih želeli prepričati, da v svojo ponudbo vključijo še več slovenskih izdelkov, ne le da sledijo ponudbi po najnižji ceni. Nekateri se tega že zavedajo. Pri tem je treba poudariti, da kadar govorimo o lokalnem, imamo v mislih tudi živilsko industrijo."

Omenili ste že katalog živil za javno naročanje. Delež domače hrane v javnih zavodih se je v zadnjih letih povečal. Je zdaj domače hrane tam dovolj? Bi se dalo narediti še kaj več?

"To, da domače hrane v javnih zavodih ni dovolj, so miti, ki ostajajo iz preteklosti. Zdaj slovenska živila v javnih zavodih prevladujejo. Slednji so zavezani, da od vse količine hrane nabavijo 20 odstotkov izdelkov iz shem kakovosti, 12 odstotkov mora biti ekološke hrane, še 20 odstotkov pa lahko naročijo v okviru izločenih sklopov, kar pomeni karkoli iz kratkih verig. To dejansko pomeni, da je v vsakem zavodu okrog polovica slovenskih izdelkov, a tudi v preostalem deležu je veliko slovenskega. Preden rečemo, da si želimo še več slovenske hrane v javnih zavodih, je treba poznati trg in to, kaj ta ponuja. Že te odstotke je kdaj težko doseči, sploh za slovenski del ekološke pridelave."

Ko govorimo o podjetjih, večinoma pomislimo na tista, ki so med nami že desetletja. Se razvijajo tudi nova? Koliko je takih primerov in kakšni so trendi pri razvoju novih živilskih podjetij?

"V informacijskih podjetjih se na področju start-upov dogaja veliko, v zadnjih letih pa se razvijajo tudi pri nas. Vse bolj pogumni postajajo mladi kmetje, ki se lotijo predelave, nekaj pa je tudi takih, ki gredo v smeri razvijanja inovativnih živil, tukaj izstopajo predvsem rastlinski izdelki. Začetniki tega novega vala so bili pivovarji. Tam se je zgodilo, da so posamezniki v osnovi prihajali iz drugega sektorja. Pogosto so na primer izdelovali stroje za varjenje, pa so se potem še sami lotili varjenja piva. Naša zbornica zastopa 240 podjetij in od tega je le okoli 30 velikih in 30 srednjih, preostala pa so mala in mikro podjetja. Na tem področju se torej veliko že dogaja, res pa je, da je še vedno veliko potenciala."

Mala in nova podjetja so torej precej inovativna. Kaj pa tista že uveljavljena? Se dovolj posodabljajo?

"Če ne bi sledila trendom, jih na trgu ne bi bilo več. Po lastniškem krču, ki se je zgodil v preteklosti, se podjetja zdaj zelo posvečajo razvoju in inovacijam. Veliko se dogaja na področju prehranskih vrednosti, novih okusov in embalaže."

A razvojnih oddelkov podjetja pri nas praviloma nimajo. V preteklosti so se zapirala, zdaj računate predvsem na ustanovitev nacionalnega inštituta za hrano, ki bi ta manko nadomestil.

"Res je, v preteklosti se je veliko razvojnih oddelkov ukinilo ali preusmerilo v proizvodne oddelke. Zato praktično vsi v panogi podpiramo idejo o nacionalnem inštitutu za hrano, ki bi zagotavljal podporo celotnemu predelovalnemu sektorju. Od svetovanja glede varnosti živil, analitike in vsega, kar je nujno, da živilo pride na trg, pa do nasvetov glede uporabe novih tehnologij, prilagajanja novim embalažam in spremljanja potrošnika. Denar je že zagotovljen v okviru načrta za okrevanje in razvoj, a to ne bo dovolj. Sredstva bo treba zagotoviti tudi od drugod."

Maja letos je začela veljati Uredba o embalaži in odpadni embalaži, ki želi odpraviti kopičenje odpadne embalaže in uvaja obveznost, da mora zanjo poskrbeti vsako podjetje, ki embalažo uvaja oziroma daje na slovenski trg. Kolikšen strošek za podjetja je to?

"Velik. Stroški so visoki in bodo zagotovo še naraščali. Prihajajo novi in lažji embalažni materiali pa tudi pritisk na to, da okolje očistimo embalaže, je vedno večji. To bo za sabo potegnilo stroške, ki pa jih bomo morali nositi vsi. Ne samo industrija, tudi logistika, celotna veriga in trgovci."

Tudi potrošniki? Se bo hrana zaradi tega dražila?

"Prav gotovo. Vsa ta okoljska naravnanost bo imela svojo ceno. Lahko se bo sčasoma ta sistem uravnal, pa vendarle, kar se dogaja letos, da so se določene storitve tudi za 20 odstotkov podražile, cene surovin so zrasle, prav tako minimalna plača. Vse to se pozna tudi na ceni končnih izdelkov."

Podražitve se torej še ne bodo ustavile?

"Pričakovanja, napovedi in tudi želje so bile, da bi se podražitve ustavile. Po navadi taki skoki trajajo nekaj mesecev in potem se zadeve ustalijo. Ampak opažamo, da so trgi še zdaj izredno nestabilni. Veliko se dogaja pri žitaricah, soji in njenih derivatih ter oljih. Vremenske neprilike pa povzročajo še dodatno zmedo."