Damijana Žišt
Feliks Plohl - Fela, pisatelj, oče, človek nemirnega duha in tisočerih obrazov. Tudi kriminalec. Pravi, da je Slovenec. Oče je slovenske krvi, mama srbske. Otroštvo in mladost je preživel v bosanskem Bihaću, kjer ga je komaj 17-letnega zajela vojna vihra na Balkanu. Kratek čas se je boril v bosanski vojski, dve leti v hrvaški. Vmes je zaradi hudega zločina v Bihaču pristal v zaporu. Ker je bila vojna, so zapornike spustili na prostost, da so branili Bosno in Hercegovino (BiH) pred sovražniki. Ob koncu vojne na Balkanu pa so njegove bitke šele začele. Na tej točki se namreč njegovo življenje ni umirilo, nasprotno. Kasnejše življenje v Sloveniji, dve leti v Kanadi, sedem let v Ameriki, nato v Avstriji, spet v BiH, tudi v zaporih, je v njemu pustilo velik pečat. Življenjsko zgodbo je v obliki krajših zgodb zlil v svoj knjižni prvenec Vsi moji grehi, izdani pri založbi Beletrina. Plohov prvenec opisujejo kot tisti, o katerem se bo še veliko slišalo.
Kdo je Feliks Plohl?
"Feliks Plohl je neizkoriščen potencial, bi rekel. Veliko stvari v življenju bi lahko naredil, a jih nisem. Od nekdaj sem si želel študirati računalništvo, a ga nisem. Tedaj, ko sem prišel živet k očetu v Slovenijo, po koncu vojne na Balkanu, sem šel na informativni dan na fakulteto za računalništvo in sem dojel, da je moja slovenščina tako slaba, da ne bom mogel slediti predavanjem in učni snovi. Poleg tega zelo dobro rišem, lahko bi bil razvil ta talent še veliko boljše in od tega živel. Žal mi je, da nisem treniral boksa in da je mojo košarkaško kariero prekinila vojna. Verjetno je v meni še več neizkoriščenih potencialov, ki jih bom še razvil, tako kot sem na primer pisanje."
"S pisanjem mi je suženjstvo v zaporu hitreje minilo, sploh se ni vleklo"
"Nisem ugasnil le dveh nedolžnih življenj, še svojega sem precej uničil"
"Sem morilec, čeprav nisem nikomur nameraval vzeti življenja, in sem preprodajalec drog"
"Nisem počel lepih stvari, a marsikdo bi v mojih okoliščinah naredil še kaj hujšega"
"Ko sem grešil, sem po navadi grešil proti bogu in ljudem, s poroko sem grešil proti samemu sebi"
Od ena do pet
Živeli ste v Bosni in Hercegovini in v Sloveniji. Kaj odlikuje bosanske moške in kaj slovenske?
"Veliko je šal o Bosancih, tudi o tem, da so neumni (smeh). Slovenci pa so preveč mehki. Ko sem bil v Ameriki in sem s kom prišel v konflikt, smo se kar stepli. Če se skregaš s Slovencem, skoraj nikoli ne nastane pretep, ker se Slovenci začnejo opravičevati in nočejo konfliktov. Pa še na kratko o Slovenkah – ni mi všeč, kako razmišljajo. Slovenci smo jih 'pokvarili', ker smo preveč popustljivi. Pred kratkim sem prebral intervju z Jurijem Hudolinom, ki je rekel, da pravi moški občasno mora udariti s pestjo po mizi. S tem se absolutno strinjam, to manjka Slovencem – ne udarijo po mizi, ko je treba."
Zakaj imate radi črni humor?
"Humor imam na splošno rad. Ker pa sem bil v življenju pogosto v težkih situacijah, sem jih premagoval s črnim humorjem."
Še vedno radi berete? Vaše najljubše knjige?
"Ja, še vedno. Moje najljubše knjige so bolj znanstvenofantastične narave, Enderjeva igra Orsona Scotta Carda, Prebivalec galaksije Roberta Ansona Heinleina in Centennial, avtorja Jamesa Alberta Michenerja, kjer pa ne gre za znanstvenofantastično tematiko."
Na katero državo so vezani vaši najlepši spomini v življenju, na BiH, Slovenijo, Kanado, Ameriko …?
"Na Ameriko, tam sem tudi dobil sina ter marsikaj lepega in zanimivega doživel."
Ste še vedno ljubitelj nogometa?
"Ne, sem pa bil. Nogometa ne spremljam več od takrat, ko sem bil v Kanadi, od 1998. Kljub temu mi je še vedno najljubši nogometni klub zagrebški Dinamo. Zdaj bolj spremljam ameriško NBA košarkaško ligo. Navijam za Philadelphia Sixers in LA Clippers. Kluba LA Lakers, ki so mi, glede na to, da sem dolga leta živel v Los Angelesu, "domača ekipa", pa ne prenesem."
