Izbira poklica: To res ni čas, da otroku govorimo, kako je šlampast

Z mag. Ano Jano Šušteršič, psihologinjo iz podjetja Talents Management Institute, o tem, kako se mladi odločajo o izbiri šole in poklica po devetletki. V inštitutu med drugim pomagajo posameznikom, timom in organizacijam poiskati in razvijati svoje talente in tako povečati zadovoljstvo in zavzetost pri delu.
Koristi, če se znajo starši vrniti v preteklost in se spomniti, kako so se sami odločili, kam po osnovni šoli?
“Zagotovo pomaga, ker zmoreš več empatije in razumevanja, če veš, kako je bilo tebi samemu težko odločiti se. In seveda se lažje vživijo in bolje razumejo te stiske starši, ki so sami doživljali muke pri izbiri šole in poklica, kot tisti, ki jih niso imeli. Temeljno se mi zdi, da starši vedo, kaj opazovati pri otroku, in tudi, da razmislijo in nekaj preberejo o tem, kaj je v nekem poklicu pravzaprav pomembno, kaj so njegove prednosti, slabosti, priložnosti.
Govorimo o triadi, ki zajema sposobnosti otroka, njegove osebnostne lastnosti in motivacijo. Starši opazimo, ali naš otrok hitro razmišlja, se hitro uči, je spreten z besedami ali številkami, ali opazi veliko podrobnosti, ali pri igri rad organizira sovrstnike, se rad igra učitelja, opazimo, kaj najraje počne ... Če bi starši več vedeli o tem, kaj spremljati pri otroku, bi mu lažje pomagali. Oni so namreč tisti, ki svoje potomce najbolj poznajo. Pravzaprav bi starši bolj kot otroci potrebovali svetovanje; otrok namreč pri desetih letih ne ve, kaj je pomembno in kaj ne, in pri štirinajstih tudi ne, ker ima omejeno znanje.”
Tako kot se podaljšuje življenjska doba, se podaljšuje tudi doba, kdaj postanemo zreli, pravijo strokovnjaki. So zato današnji 14-letniki v slabšem izhodiščnem položaju, kot so bili njihovi starši?
“Menim, da so. Že zato, ker je veliko več izbire in ker je okolje manj stabilno. Danes je na voljo množica stvari, o katerih razmišljamo in se odločamo. Podobno kot v trgovini - tam je dandanes toliko artiklov, da težko izbereš, kaj vzeti. Po drugi strani pa smo priča dejstvu, da se svet drastično spreminja; nekaterih današnjih poklicev čez nekaj let več ne bo, bodo pa novi, ki jih danes ne poznamo. Še to: včasih je formalna avtoriteta imela veljavo. Če si bil zdravnik, ni nihče podvomil, ali si postavil pravilno diagnozo ali ne. Avtoriteta je bila splošno zveličavna. Danes ni več tako, danes gledamo vedenje, kompetence, veščine, vedenja ... In je logično, da je tako, kajti danes lahko vse preverjaš. Narejena je bila raziskava, kaj delajo med učno uro dijaki, če jim dovoliš uporabljati pametne telefone. Ugotovili so, da preverjajo in dopolnjujejo to, kar učitelj govori. Dandanašnji si moraš avtoriteto pridobiti, doseči, da ti jo drugi priznajo. Ko se zdaj otroci odločajo o poklicih, je fokus staršev drugačen, kot je bil včasih. Že da si šel na dobro gimnazijo, je bilo dovolj, da si imel pomemben status, danes več ne.”