Pop TV je najbolj gledana televizijska postaja v državi. Njen vpliv na javno mnenje je še posebej pomemben v mesecih pred volitvami. To dobro ve tudi Janez Janša, ki je v času svojega mandata predsednika vlade stopnjeval pritisk na njenega lastnika, medijsko družbo Pro Plus.
Že jeseni 2020 je Janša informativno oddajo 24ur posmehljivo označil za "največjo opozicijsko stranko". Konec istega leta se je v tajnosti sestal s takratnim lastnikom Pop TV Petrom Kellnerjem. Po njegovi tragični smrti so iz SDS na različne načine iskali poti do čeških poslovnežev, ki so nasledili njegov imperij. Spomladi 2021 je Telekom Slovenije, ki so ga vodili ljudje iz SDS, premaknil Pop TV in Kanal A na 11. in 12. mesto v programski shemi. Jeseni istega leta pa je naročnikom Telekoma celo grozilo, da bi lahko v volilnem letu 2022 ostali brez obeh televizij.
Toda za pritisk na Pop TV so ljudje iz Janševega kroga uporabljali tudi državne organe. Danes namreč razkrivamo, da je urad za preprečevanje denarja pred lanskimi volitvami pregledoval bančne račune Branka Čakarmiša, dolgoletnega programskega direktorja družbe Pro Plus, ki je februarja lani postal njen generalni direktor. To je urad počel, ne da bi za to imel kakršno koli podlago ali da bi bil Čakarmiš osumljen kakršnega koli kaznivega dejanja.
Ravno nasprotno: vse kaže, da je bil Čakarmiš le eden od množice državljanov Slovenije, pri katerih je urad v času direktorja Damjana Žuglja na enako sporen način pridobival podatke o prometu z njihovih bančnih računov. Takratno delovanje urada sicer že nekaj časa preiskuje tudi Nacionalni preiskovalni urad (NPU).
Prva tarča: Dragan Šolak
Začetek zgodbe sega v september 2021. Takrat je Žugelj, nekdanji direktor Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) v času prve Janševe vlade, dobil poln mandat na čelu urada za preprečevanje pranja denarja.
Že kmalu zatem, novembra 2021, se je urad lotil verjetno najobsežnejše akcije pridobivanja podatkov v njegovi zgodovini. Kot smo razkrili že pred časom, je bil glavna tarča medijski mogotec Dragan Šolak, solastnik United Group, ki ima v Sloveniji v lasti telekomunikacijskega operaterja Telemach in spletni portal N1. Šlo je za del dogovora z oblastmi v Srbiji, saj je Šolak že vrsto let trn v peti tamkajšnjega predsednika Aleksandra Vučića.
Po podatkih, ki smo jih zbrali v zadnjih mesecih, se je uradno vse začelo z anonimko, dolgo eno tipkano stran. V njej je neznani pisec v angleškem jeziku navedel podatke o nekaterih nakazilih in poslih med podjetji v skupini Telemach, ki jih je obtožil pranja denarja in utaje davke. Kot je razvidno iz dokumenta, je šlo v enem primeru za Telemachovo plačilo podjetju, ki ima v lasti programe Šport TV, v drugem pa za nakup dela premoženja od srbske družbe Telemach. Anonimka je opozarjala tudi na domnevne kršitve delovne zakonodaje.
Pojasnil urada nam ni uspelo dobiti. Toda več oseb, ki dobro poznajo delovanje urada, nam je v zadnjih tednih razložilo, kakšna je praksa, ko urad dobi takšno obvestilo. Pristojni uslužbenci najprej preverijo povezave med naštetimi osebami. Nato zberejo podatke, ki so javno dostopni. Šele v naslednjem koraku pridobijo informacije o bančnih transakcijah, pri čemer nikoli naenkrat ne "odpirajo" velikega števila računov. Sledijo meseci, ki jih urad porabi za analiziranje teh podatkov, nato pa o ugotovitvah poroča pristojnim organom.
Druga tarča: Branko Čakarmiš
V zadevi Šolak je Žugljev urad delal drugače. Takoj po prejemu anonimke je od bank v Sloveniji in v tujini zahteval podatke o bančnih računih več kot sto oseb in podjetij, ki naj bi bila tako ali drugače povezana s Šolakom, Telemachom in drugimi podjetji. Šlo je za nekdanje in sedanje zastopnike, odvetnike in druge uslužbence. Žugelj je pred časom v javnem odzivu odločno zanikal, da bi šlo za "ribarjenje", torej pridobivanje podatkov počez. Toda na to nakazuje že dejstvo, da jih je urad od bank zahteval naenkrat, v razmaku zgolj nekaj dni.
To je bil le vrh ledene gore sumov nepravilnosti pri delovanju urada. Kot že omenjeno, bi moral te podatke z več sto bančnih računov urad pregledati in analizirati. To bi mu v običajnih okoliščinah zagotovo vzelo več mesecev.
Toda Žuglju se je očitno mudilo zaradi volitev. Le dober mesec dni pozneje, januarja 2022, je namreč skupaj s takratnim namestnikom direktorja finančne uprave (Furs) Simonom Starčkom policiji naznanil sume pranja denarja, prikrivanja izvora sredstev, davčne zatajitve in gotovinskega poslovanja. Marca letos je specializirano državno tožilstvo ovadbo v celoti zavrglo, so nam potrdili na Telemachu. Med preiskavo se je izkazalo, da so "sporno gotovinsko poslovanje" v resnici položnice, ki so jih v Telemachovih poslovalnicah plačevali naročniki.
V tej množici ljudi, ki jih je Žugljev urad konec lanskega leta zajel v "ribarjenje" podatkov, se je znašel tudi Čakarmiš. To informacijo nam je potrdilo več virov. Po kakšnem ključu je urad želel pridobiti transakcije z njegovih računov, ni jasno. Sam za to do našega klica ni vedel, zadeve pa ne želi komentirati.
Iz javno dostopnih virov smo našli le eno njegovo stično točko s podjetji in osebami, ki jih omenja ovadba. Do maja 2007 je bil namreč zastopnik podjetja ASPN, lastnika programov Športklub, ki sta ga prav tako ovadila Žugelj in Starček, sicer nekdanji predsednik odbora SDS za izobraževanje. Pri tem sta očitno ocenila, da potrebujeta tudi bančne podatke direktorja, ki je podjetje vodil pred 16 leti.
Bančni podatki so lahko orodje pritiska
Daleč bolj logično je, da je Čakarmiš ljudi iz SDS zanimal zaradi drugega razloga. Že jeseni 2021 se je začelo govoriti, da bo na položaju generalnega direktorja družbe Pro Plus zamenjal Pavleta Vrabca. To se je februarja lani tudi zgodilo. Tik pred parlamentarnimi volitvami je tako postal prvi mož ene od slovenskih medijskih družb, ki so se zaradi različnih razlogov znašle na udaru vladajoče politike. Urednike in novinarje Pop TV so mediji SDS označevali za "agente globoke države" in "manipulante".
Podatki z bančnega računa lahko tistemu, ki jih pridobi, razkrijejo domala vse informacije o imetnikovem življenju: koliko znašajo njegovi prejemki in mesečna poraba, kje se giblje, kakšne so njegove navade, kaj kupuje, kakšno premoženje ima, s kom se zasebno druži ... Kot taki so lahko ti podatki priročni za različne oblike pritiska.
Samo v eni zadevi, ki jo je odprl v času Žuglja, je urad pridobil neverjetno količino teh podatkov. Za lažjo predstavo: leta 2021, ko ga je prevzel Žugelj, je urad na lastno pobudo odprl kar 18 zadev. V letu 2020 so na ta način začeli dve, v letu 2019 pa zgolj eno, ostale pa na pobudo bank, policije in drugih organov. Še štiri zadeve je Žugelj odprl na pobudo Fursa. To se je dogajalo v obdobju, ko so v SDS želeli še okrepiti pooblastila urada. Po predlogu zakona, ki so ga poslanci državnega zbora pozneje zavrnili, bi lahko inšpektorji urada brez sodne odredbe vstopali v prostore proti volji njihovega lastnika in tam brskali po njegovem računalniku ali telefonu.
Kje so dokumenti iz "sobe T"?
Tudi zato je ključno vprašanje, kje so ti podatki danes. Že lani smo poročali, da je urad arhivsko gradivo o zadevah, ki jih je vodil v zadnjem desetletju in pol, preselil na ministrstvo za finance. V istem času so prostori nekdanjega arhiva postali posebna soba s tajnimi podatki. Označena je bila z vidno črko T v rdeči barvi. Kot so nam takrat potrdili viri z urada, so lahko vanjo ob takratnem direktorju vstopili le izbrani uslužbenci urada, ki so tja prišli v času nekdanje vlade.
Pozneje je Žugelj v izjavi za javnost posredno potrdil, da se je v tej sobi zbirala dokumentacija v zadevi Šolak. Za to naj bi se na uradu odločili zaradi prostorske stiske, kar je še en dokaz, da je čez noč tja prišla velikanska količina podatkov. "S tem nismo postopali le zakonito, ampak tudi odgovorno," je poudaril.
Toda po informacijah iz več virov naj bi del dokumentacije, ki jo je urad pridobival v letih 2021 in 2022, izginil. Koliko in kam, pa je vprašanje, na katerega bo verjetno dala odgovor šele kriminalistična preiskava.
