Rozmari Petek
Nekdanji predsednik uprave Gorenja Jože Stanič je velenjski gigant vodil v letih po razpadu Jugoslavije in vse do upokojitve leta 2003. Kot pravi, so tudi takrat imeli velike težave s prevelikim številom zaposlenih, a so stvari rešili na mirnejši način. Brez velikih socialnih pretresov so v treh letih število zaposlenih zmanjšali za okoli 1500. "Izguba 20-milijonskega jugoslovanskega trga je bila katastrofa. To je bil naš 'sladki' trg, tam smo prodali med 70 in 80 odstotki celotne proizvodnje. Ker je bil domači trg zaščiten, smo lahko dosegali visoke cene. To je pomagalo Gorenju, da je lahko po nizkih cenah izvažalo, da smo bili v stiku z zunanjim trgom, z belim svetom, bi lahko rekli," se spominja Stanič. Odpustili oziroma na čakanje so poslali večinoma ljudi, ki so bili tik pred upokojitvijo. Nekatere so spodbujali, da so odprli svojo obrt. Nekaj so jih prezaposlili v podjetje Gorenje commerce in jim dejali, naj se znajdejo. In so se – prodajati so začeli tako medicinske pripomočke kot premog in celo traktorje. Dogovorjenih plač niso dosegali, so pa kasneje delavcem razliko obračunali z delnicami. "Mnogo je bilo inovativnih rešitev, da smo živi prišli iz tega. To je trajalo nekje do leta 1996. Čeprav nismo nikoli prišli na super zeleno vejo, izgube vendarle nismo več imeli."
Nekdanje vodstvo se je šlo "hohštaplarijo"
Zato sam pojasnilom Hisensa, da so tako množična odpuščanja nujna zaradi koronakrize, ne verjame. "To je zelo priročen izgovor. Čeprav je Kitajcem treba dati klobuk dol, da so sploh hoteli kupiti Gorenje, tako na psu, kot je bilo. Gorenje je bilo v zelo slabi kondiciji zadnja tri, štiri leta. Žal so fantje, ki so vodili posle, delali napake," komentira. "Zato sem žalosten, morda bi bilo lepše reči jezen, da so fantje zadevo pripeljali tako globoko, da jo je bilo potrebno prodati. Ne bi bilo potrebno. Se je pa vedelo, da bo kaj takšnega sledilo, saj so zadnjih 10, 15 let živeli preveč na veliki nogi. Niso gledali na čiste ekonomike. Šli so se malo hohštaplarijo. Da," malce pomisli, preden nadaljuje, "mirno bi lahko temu tako rekli."
Napovedim množičnega odpuščanja se čudi tudi zato, ker napovedi tako visokih številk, četudi bodo nekaj ljudi odpustili na mehak način, vendarle vnašajo nepotreben nemir med ljudi. "Predvsem pa se čudim, ker je Franjo Bobinac, ki je po mojem kriv, da je bilo Gorenje treba prodati, še visoko v hierarhiji Hisensa in bi jim lahko svetoval, da bi vsaj psihološko stvari lepše izpeljali. To me res čudi. Lahko pa da si Kitajci ne dajo nič dopovedati. Tudi to je možno. So velik narod, s tradicijo in zgodovino tisočerih dinastij, ki je morda tudi sam v sebe zaverovan," razmišlja Stanič. In ravno zato jim na določenih evropskih trgih njihov način dela spodleti, ocenjuje in hkrati poudari, da zanesljivih informacij nima, le kar sliši iz "Gorenjskih krogov". "Kompletno tržišče, kjer je Gorenje bilo prisotno, so skoraj uničili. Slišati je, da so v Rusiji dali Kitajca za direktorja. To ne gre, ker tudi Rusi so velik narod, polni samega sebe. In gotovo si ne pustijo, da bi jim prodajal Kitajec. Naše, ker smo Slovani, so še nekako sprejeli. Smo pa že mi imeli velike težave denimo v Nemčiji, preden so nas sprejeli. Sedaj je tudi tam na čelu družbe Kitajec in tudi tam jim je trg menda močno padel," se nekoliko razgovori, nato pa spravljivo doda: "No, veste, jaz sem že več kot 15 let v penziji in nočem sedaj nekaj pametovati. Saj človek ob tem lahko kolne, zmerja in se žalosti, ker osebno sem seveda jezen na tiste, ki so stvari pripeljali tako daleč, da je Gorenje prodano. Vendar, ne smeš le kritizirati."
Odpuščanja ob 70. obletnici
Kako bo Gorenje šlo naprej? Bo šlo? "Odvisno, kako se bodo poslovno odločili Kitajci. Oni lahko s sinergijo iz Kitajske super eksistirajo, ker lahko veliko prodajo na Kitajsko, dosti lahko uvozijo iz Kitajske. Predvsem pa, če se bodo odločili, da bodo investirali v razvoj, bo šlo naprej. Ljudje v Gorenju so pridni, zato sem včasih užaljen, ko govorijo, da ne delajo dovolj. Očitno morajo nekaj najti. Je pa obenem res tudi, da je Gorenje še vedno socialistična firma, tudi za moje čase je bilo ljudi preveč. A nisi mogel niti 100 ljudi dati na cesto. Veste, kakšen revolt bi bil. Pa smo počasi zmanjševali, čakanje in podobno, da smo malo sčistili podjetje, pa še ne dovolj. Zato se strinjam, da je verjetno še vedno preveč ljudi."
Gorenje letos obhaja 70 let od tega, ko so v vasi Gorenje podržavili privatno kovaško delavnico in 5. aprila ustanovili Okrajno kovinsko podjetje Gorenje, ki je nato izredno hitro raslo. Sploh po času, ko so vajeti predali Ivanu Atelšku, ki je prva leta še sam varil v Gorenju in hkrati vodil posle. Iz izdelovalcev kmetijske opreme so se, ravno zato, da ljudje ne bi izgubili dela, lotili izdelave štedilnikov (šele kasneje pralnih strojev) ter se pred 60 leti preselili v Velenje – zato, da so delo dobile žene rudarjev. "Gorenje je lep primer podjetja, ki je zraslo iz nič. Lahko bi postalo firma, kot so Samsung in podobna podjetja. Tudi Hisense je mlajši, pa je Gorenje kupil na ena, dva. Zato pravim, da je sramota, da so stvari prišle tako daleč. Res je, da so časi za takšno industrijo težki, a bi se še dalo obstajati ali vsaj nekako bolje prodati. Ker mislim, da so Kitajci v Gorenje prišli le zato, da so poceni prišli v Evropo. To zna biti glavni razlog. Strošek izgube bodo že pogoltnili, samo da pridejo do evropskega trga," razmišlja Stanič.
A za vse to ne krivi Kitajcev, poudarja, temveč tiste "vajence", tiste predsednike vlad oziroma vlado, ki države niso znali voditi. "Tudi oni so krivi, da se je vse to prodalo. Tudi Pivovarno Laško. Jaz sem še bolj jezen, da se je pivovarna prodala, ker če je kje enostavno zaslužiti, je pri pivovarni. To je kriva oblast. Kot je tudi oblast kriva za Gorenje, to ni kaj. Jaz ne krivim Kitajcev, ti so lastniki, in čavbav. Nisem nastrojen proti Kitajcem, oni so Gorenje kupili, plačali in so lastniki. Krivi so tisti, ki so stvar pripeljali tako daleč."
