K strpnejši družbi

Razkritje napak v policijskem postopku obravnave aprilske grožnje z napadom v slovenskih šolah po izvršenem napadu na Finskem ni bilo pretirano presenečenje. Že takrat, ko so si na policiji in ministrstvu za vzgojo in izobraževanje kot vroč kostanj podajali kritiko neustrezne komunikacije ob dogodku, je bilo namreč že iz letala jasno vidno, da vse ni teklo tako, kot bi moralo. Skoraj štiri mesece po dogodku je takratne domneve zdaj potrdil še izredni nadzor. Zdaj vemo, da ne le, da "komunikacija mogoče takrat ni bila najboljša", kot je ob predstavitvi novega protokola, po katerem bodo ob podobnih grožnjah ravnali odslej, pred dobrim mesecem dni dejal minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar, ampak je bil odziv res neustrezen, odkrili so celo sum kaznivega dejanja. Še dobro, da je ostalo le pri grožnji in se prepozen odziv policije ni odrazil v najbolj zastrašujočih posledicah.

Kar smo nekoč spremljali od daleč, so družbene spremembe prinesle tudi v naše kraje in šole. Finska, Beograd, Češka, Nemčija, nedavno Anglija … je le nekaj prizorišč, kjer je nasilje iz groženj žal preraslo v tudi tragične dogodke. Ne manj, v prihodnje lahko pričakujemo vse več takih in podobnih groženj ter dejanj. Strokovnjaki, kot kaže, zaman opozarjajo na vse večje število duševnih stisk v družbi, posebno pri otrocih in mladostnikih, ob tem ko imamo pri nas še pomanjkanje ustreznih strokovnjakov, ki bi lahko pomoči potrebnim zagotovili pravočasno pomoč. Da nedorečenosti, ki vlada v polju zagotavljanja psihološke pomoči oziroma psihoterapij že tri desetletja, niti ne omenjamo. Da napetosti v družbi naraščajo, zgovorno priča tudi boj zaposlenih v zdravstvu, da ob vse več negativnih izkušnjah s pacienti napad na zdravstveno osebje postane kaznivo dejanje. Oprostite, tako bi moralo biti v vseh profesijah – od učiteljev, sodnikov, rubežnikov do čistilk, gostincev in policistov -, nobene potrebe ni, da bi bila ena poklicna skupina izjema.

Predvsem pa si bomo morali kot družba naliti čistega vina. Razni zakoni, protokoli in posveti o preprečevanju nasilja sicer pojav lahko zajezijo, a začeti bo treba pri vzrokih. Z zgledi z vrha. Če ne bomo postali bolj strpna in sočutna družba, ne bomo prišli daleč, ampak se bomo še naprej vrteli v začaranem krogu agresivnosti, zmerjanj, nestrpnosti, nasilja. Nekoliko je že zlajnano, a drži kot pribito, da bomo morali graditi bolj kakovostne in funkcionalne medosebne odnose – tako doma kot na delovnem mestu in vsakdanjem življenju, se povezovati, tudi medgeneracijsko, in ravnati spoštljivo ter strpno do vseh in vsega, brez izjem, ne glede na drugačnost. Več in bolje se bomo morali pogovarjati. In se naučiti poslušati pa predvsem tudi slišati. Bolj ko se bomo slišali, bolj uglašena družba bomo. Zakaj ne bi bili tudi oaza miru v vse bolj ponorelem svetu?