Kaj bo zeleni prehod pomenil za gospodarstvo

Želimo, da Evropa postane podnebno nevtralna celina do leta 2050," pravi Jerneja Jug Jerše, vodja Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji. Na ravni Evropske unije je bil julija lani sprejet tudi sveženj ukrepov z delovnim imenom Fit for 55, katerega cilj je, da do leta 2030 dosežemo 55 odstotkov manj toplogrednih plinov glede na leto 1990. To pa je vmesni cilj do omenjene energetske nevtralnosti. Zeleni prehod se je torej že začel in z njim se bodo morali soočiti tudi v gospodarstvu. Odgovore na vprašanje, kakšne izzive bo ta pomenil za podjetja, so skušali najti tudi na okrogli mizi v organizaciji Inštituta za strateške rešitve.

Državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo Blaž Košorok izpostavlja, da je energetika tek na dolge proge, hkrati pa ni več veliko časa za spremembe. "Marsikdo ob letnici 2050 zamahne z roko, češ da imamo še dosti časa, a ga nimamo." Pri tem Košorok opozarja na odvisnost Evrope od uvoza zemeljskega plina iz Rusije. Tega spremljajo geopolitične težave, ki se lahko po njegovih besedah še zaostrijo, kar bi pomenilo še večji pritisk na cene energentov. Cen zemeljskega plina in elektrike, kakršne smo poznali do prejšnjega poletja, več nikoli ne bo, pravi Košorok. Slovenija, ki tretjino elektrike dobi iz termoelektrarne v Šoštanju, je obremenjena tudi z visoko ceno emisijskih kuponov. Zaradi vseh omenjenih dejavnikov se je, kot pravi Košorok, vlada zavezala k izstopu iz premoga leta 2033. Košorok meni, da energetike velikih proizvodnih enot, kot je termoelektrarna v Šoštanju, na področju fosilnih virov v Sloveniji v prihodnosti več ne bo, saj bo šel razvoj v smeri decentralizirane oskrbe z energijo. Pri tem Košorok izpostavlja, da je mešanica proizvodnih virov, ki jih imamo v Sloveniji, pravi recept za uspeh, pri čemer bi si z drugim blokom jedrske elektrarne v Krškem zagotovili zanesljivost oskrbe za naslednjih 80 let.

S prehodom tudi do boljših financ

Član uprave Petrola Jože Bajuk pojasnjuje, da želijo v prihodnosti še izkoristiti celoten potencial, ki ga ima družba v regiji na področju prodaje goriv. Pri tem želijo ohraniti prvo mesto v Sloveniji in tretje na primarnih trgih jugovzhodne Evrope. Hkrati želijo biti pripravljeni na zeleno prihodnost, pri čemer predvidevajo, da se bo družba počasi odmikala od prodaje naftnih derivatov proti zelenim virom.

"To je pragmatično povezano tudi s tem, da so nafta in naftni derivati vse bolj obremenjeni z dodatnimi davki in taksami. Na drugi strani vidimo priložnost v investicijah v zelene vire." S tem si želijo poleg proizvodnje in dostopa do zelene energije zagotoviti tudi doseganje finančnih ciljev. "Tekmujemo za kapital z drugimi subjekti … Želimo imeti konkurenčne pogoje, kar bo tudi v prihodnosti pogojeno s tem, kam bodo družbe investirale. Investicije v energetsko tranzicijo prinašajo določene premije in boljše pogoje." Pri vprašanju trajnostne prihodnosti se družba med drugim posveča tudi razvoju trajnostne mobilnosti. V porastu je prodaja električnih vozil, ki danes sicer še vedno predstavljajo manjši delež voznega parka v državi, a se bo tudi glede na napovedi avtomobilskih proizvajalcev v bližnji prihodnosti to spremenilo, transformacija pa bo po besedah Bajuka zahtevna: "Za kupca električnega vozila še najmanj, saj bo šlo pri njem le za spremembo navad." Bodo pa bistveno večji izzivi pri zagotovitvi ustrezne infrastrukture - tako pri nadgradnji omrežja kot umestitvi polnilnic v javno infrastrukturo v zadostnih količinah, da se bo lahko e-mobilnost uveljavila. Tudi v Petrolu vlagajo v vetrne in sončne elektrarne, pri tem Bajuk pravi, da energija iz tako imenovanih vetroparkov in sončnih elektrarn že dosega konkurenčne cene na trgu: "Se pravi, da je ta tehnologija že dosegla neki prag rentabilnosti, ko za svoje delovanje ne potrebuje neposrednih spodbud, a to za sabo potegne potrebo po izboljšanju omrežja." Zemeljski plin, pravi, v Petrolu vidijo predvsem v kontekstu prehoda na vodik. "Nanj so priključeni vsi večji gospodarski subjekti in večji porabniki energije, pri katerih elektrika ne more nadomestiti tega energenta."

Ključno bo vprašanje vodika za industrijsko uporabo

Branko Žerdoner vodi jeklarsko družbo SIJ Acroni, ki spada med energetsko intenzivna podjetja. Na leto porabijo okoli 370 gigavatnih ur električne energije in 450 gigavatnih ur zemeljskega plina. Med ukrepi, ki jih načrtujejo, so med drugim postavitev lastne sončne elektrarne, postavitev vodikarne in gradnja lastnega vodikovega cevovodnega sistema. S temi in drugimi ukrepi bi lahko po besedah Žerdonerja prispevali k znižanju njihovega ogljičnega odtisa do 35 odstotkov ne glede na načrtovano rast proizvodnje do leta 2030. "Prehod jeklarske industrije bo drag. V daljšem časovnem obdobju pa bosta na trgu dve vrsti jekla - zeleno in sivo." Žerdoner sicer ne vidi, da bi lahko SIJ v naslednjih desetih letih vzpostavil poslovni model, ki bi slonel izključno na obnovljivih virih energije. "Manjkajo tehnologije, ki bi bile za to razvite na industrijski ravni. Pri tem je ključno vprašanje vodika za industrijsko uporabo."