Hecen je ta šport, olimpijske igre, kot jih v slovenski zgodovini ne pomnimo: zlata in drugega leska toliko, da nujno potrebujem nova, temnejša sončna očala, pa Tokio zapuščamo z grenkim priokusom. Hitreje, višje, močneje, še kako drži. Saj ne, da bi bili požrešni, pritiskali na naše izjemne olimpijce, med katerimi ni več turistov, kot so zlobni jeziki komu kdaj zabrusili. Tem ni kaj očitati ali zameriti, ampak ko pade prva medalja, si zaželiš nove. Ko vzamejo bron, pa se sveti srebro in še bolj zlato. A še lepše je, če imaš dve zlati, tri …, ni konca.
Fantastično je zmagovati, omamen je občutek, ko si vrhunski, najboljši. To je pač v človeški naravi, krasno je slaviti in ni nič narobe, če si to želimo in privoščimo našim športnikom. Saj to tudi okolico dela boljšo, ljudje postanejo bolj samozavestni, namesto lastnih napak jih vodijo kvalitete. Odličnost je nalezljiva (žal velja tudi v obratni smeri), kolektivno strmenje k blagostanju, kar so v širši slovenski družbi danes žal le pobožne želje. Upamo pa lahko, da vsaj malo Tokia 2020 z letalom prispe pod Alpe ter izolira in oslabi viruse, ki se širijo po državi.
Sajonara, Tokio, bonjour, Pariz!
Na točki, ko je ugasnil olimpijski ogenj, vseeno malce postojmo in užijmo zgodovinske trenutke, ne drvimo s svetlobno hitrostjo proti novim zmagam. Je kdo upal napovedati boj za kolajno košarkarjev, največjo skupno bero po Pekingu 2008, kar tri zlata odličja, da bomo v družbi Španije, Švedske, Hrvaške, pred Grčijo, Turčijo in Argentino, da ne naštevamo v nedogled?
Pred dvema mesecema so le najpogumnejši komaj pot v Tokio napovedovali, saj čez Litvo v Kaunasu - ni šans. Pa so se v deželi vzhajajočega sonca Luke Dončića in druščine bale velesile. Prav užitek je bilo poslušati, s kakšnim dvomom o uspehu so v tekme vstopali selektorji najboljših držav na svetu, da bomo zdaj imeli velike težave preklopiti na stanje v slovenskih dvoranah. Slovenija je v olimpijski družini pustila močan odtis, kar smo slutili, ko smo potihem preštevali, kdo se bo kitil ... Janja Garnbret, denimo, a dosežek posebne sorte je, ko zlato vzame prva favoritinja. Saj ne, da je bilo Benjaminu Savšku kaj lažje do krone kariere, kraljici že v Riu de Janeiru Tini Trstenjak, ki se je v zibelki juda borila še s poškodbo. Ali Primožu Rogliču, ki je še ena posebna sorta - iz vsakega poraza se vrne še močnejši in uspešnejši.
S Francijo, ki bo gostila naslednje olimpijske igre že čez tri leta, imajo naši športniki posebno ljubezensko razmerje. Roglič in fantastični Tadej Pogačar - zanj se zdi, da mu je kolajna v Tokiu kar padla v košaro, čeprav je resnica daleč od tega - sta morda poosebljenje tega, da šport niso le solze sreče, ampak tudi žalosti, kar so mnogi, in naši niso izjema, izkusili tudi v Tokiu. A Pariz je bil Slovencem že večkrat naklonjen, vprašajte Tamaro Zidanšek, odbojkarje, rokometaše, ki so na Japonskem manjkali. Zaradi vseh teh in tistih, ki jih je olimpijska izkušnja obogatila, z optimizmom pogledujemo naprej. Sajonara, Tokio, bonjour, Pariz!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
