Lani je novozelandsko podjetje Perpetual Guardian, ustanovljeno leta 1882, ki skrbi za naložbe, oporoke in sklade, za dva meseca skrajšalo delovni teden svojih zaposlenih s petih na štiri dni ob enakem plačilu. Poskus, ki so ga spremljali raziskovalci z univerze v Aucklandu, je pokazal, da se je zadovoljstvo delavk in delavcev z ravnotežjem med njihovim zasebnim in delovnim življenjem povečalo za skoraj četrtino, količina opravljenega dela pa je ostala enaka, saj so zaposleni iskali načine, kako delati bolj učinkovito. Sedaj podjetje delavcem ponuja letni sporazum o učinkovitosti: skrajšani, 32-urni delovni teden je pogojen s tem, da ko delajo, delajo učinkoviteje. A direktor in pobudnik štiridnevnega delovnega tedna Andrew Barnes je prepričan, da ima ta koncept tudi širše družbene koristi.
Bolj zadovoljni ljudje, kakovostnejše delo
"Sama poznam švedski primer, kjer so testno izvedli projekt v domovih za starejše. Končni rezultati so vse presenetili: delavci v domu s krajšim delovnim časom so bili bolj učinkoviti, zavzeti in produktivni, kar so občutili tudi oskrbovanci, zaznana je bila boljša kvaliteta dela, delavci so bili bolj sproščeni in so se tudi več družili z oskrbovanci, kar je bila še dodatna vrednost, ki je upravičila ta ukrep in na novo zaposlene. V drugem domu za starejše, kjer niso uvedli sprememb in je služil kot kontrolno okolje, sprememb ni bilo," spomni Ksenija Klampfer, ministrica za delo, na dveletni eksperiment leta 2015 v Göteborgu. Po zmagi desnice na lokalnih volitvah je bil projekt sicer ukinjen. Tudi v gothenburški bolnišnici so na ortopedskem oddelku z visokim absentizmom in številnimi primeri izgorelosti delavcev leta 2015 uvedli šesturni delovnik in zaposlili 15 dodatnih medicinskih delavk in delavcev. Bolniška odsotnost se je zmanjšala, prav tako čakalne vrste za bolnike, zadovoljstvo in učinkovitost zdravstvenih delavcev pa sta se povečala. Šesturni delovnik so prevzela tudi nekatera zasebna podjetja.
Na slovenskem ministrstvu za gospodarstvo, ki ga vodi Zdravko Počivalšek, menijo, da lahko "krajše delovne čase in druge bonitete, kot je denimo neomejeno število dni dopusta, določajo podjetja sama, saj najbolj poznajo strukturo svojih zaposlenih in naravo svojega dela". Dodajajo, da študij na tem področju nimamo.
Optimizirano, a rednih 40 ur
Bojan Ivanc z Gospodarske zbornice pravi, da je krajši delovnik stvar delodajalca, 4-dnevni delovni teden pa bi bil po njegovem neskladen z veljavno zakonodajo. "Krajši delovnik pomeni nižjo plačo ter nižje vplačane socialne prispevke, ki so osnova za kasnejšo odmero pokojnine," opozarja in doda, da lahko delodajalec, "če ugotovi, da je produktivnost zaposlenih pri krajšem delovniku višja ali zaposli več oseb za krajši čas ali dvigne plačo na delovno uro ter del rasti produktivnosti deli z zaposlenimi". Primer novozelandskega podjetja vidi kot izjemo, saj naj bi bilo finančno posredništvo v večji meri "umetnost kot znanje in trdo delo". Prevprašuje tudi, zakaj zaposleni že prej niso imeli "spodbude, da optimizirajo svoje delo". Tudi predsednik obrtne zbornice Branko Meh meni, da je krajši delovnik pogojen z dejavnostjo. Ne na gospodarski ne na obrtni zbornici ne vedo za podjetja v Sloveniji, ki bi uvedla krajši delovni teden. "Obrtniki so pogosto vezani na druge izvajalce, zato bi ta ukrep pomenil drastične spremembe," pravi Branko Meh, da so rezultati tujih študij glede zmanjšanja bolniških odsotnosti in večjega zadovoljstva seveda pozitivni. "A treba se je zavedati, da ima skrajšanje delovnika tudi finančne posledice, ki jih marsikatero podjetje ne zmore nositi," ostaja zadržan.
Potreba po pilotnih raziskavah
Ministrica za delo pravi, da si želi, da se kot družba začnemo ukvarjati tudi z vprašanjem krajšega delovnega tedna. Prostor za to prepozna tudi znotraj trenutnega glavnega cilja mandata, ki je "ureditev trga dela in zagotovitev dovolj delovne sile". Večkrat poudari, da bo zato treba najti načine, "kako starejše čim dlje ohraniti delovno aktivne kot odziv na demografske spremembe". V tem okviru in ob potrebi, da se delovna mesta in okolja prilagodijo delavcem, vidi kot dobrodošlo tudi pobudo po skrajšanem delovnem tednu. Zaveda se, da bi pobuda verjetno na največ odpora naletela pri delodajalcih. Tako je bilo tudi ob leta 2000 uzakonjenem 35-urnem delovnem tednu v Franciji. Zaradi zakonskih izjem in negodovanja mednarodnega finančnega sektorja ter delodajalcev mnogi delavci še vedno delajo vsaj 40 ur na teden. "A veliko držav se je razmisleka o krajšem delovniku že lotilo in rezultati raziskav so spodbudni. Narediti bi bilo treba nekaj pilotnih projektov, videti, kako bi te prakse učinkovale pri nas, nato bi morali predstaviti pozitivne in negativne učinke ter začeti o tem razpravljati," našteje Ksenija Klampfer in poudari, da je kljub bolj specifičnim ciljem v prvi vrsti naloga ministrstva "zagotavljati primerna delovna mesta za vse zaposlene".
