Neenakosti: Kapital in ideologija

Vsaka človeška družba mora upravičiti svoje neenakosti: če ne najdemo razlogov zanje, celotni politični in družbeni zgradbi grozi propad.

(Thomas Piketty)

Svetovno znani francoski "rock-star" ekonomist Thomas Piketty v uvodu svoje knjižne uspešnice Kapital in ideologija (v angleščini Capital and Ideology, 2020, v francoskem originalu Capital et Idéologie, 2019) podčrta: "Vsaka človeška družba mora upravičiti svoje neenakosti: če ne najdemo razlogov zanje, celotni politični in družbeni zgradbi grozi propad." Vsako obdobje v zgodovini je razvilo vrsto protislovnih diskurzov in ideologij z namenom, da bi legitimiralo neenakost, ki že obstaja ali za katero ljudje menijo, da naj bi obstajala. Iz teh diskurzov izhajajo določena ekonomska, družbena in politična pravila, ki jih nato ljudje uporabljajo za razumevanje družbene strukture.

Pisec knjige ali eseja, ki v naslovu uporabi besedo kapital, zagotovo tvega kritiko, da je dedič Karla Marxa. Toda v knjigi Pikettyja ni ničesar marksističnega, saj je njen glavni namen ponoven, vseobsegajoč politični in ideološki premislek celotne družbe o krizi neenakosti, ki se predvsem po letu 1980 poglablja in strmo veča - iz leta v leto, v vseh regijah in državah sveta.

Knjiga Kapital in ideologija (upajmo, da bo kmalu na voljo tudi slovenski prevod) je pomembna nadgradnja oziroma epska naslednica ene najpomembnejših knjig stoletja, Pikettyjeve svetovne uspešnice Kapital v 21. stoletju iz leta 2013 (na voljo tudi v slovenskem prevodu iz leta 2015), ki pa prinaša dve glavni novosti in prednosti: prva je razširitev analize in raziskav preko razvitih držav Evrope in Severne Amerike tudi na države Afrike in Latinske Amerike, Indijo, Kitajsko in druge, za katere so bili v zadnjih letih pridobljeni pomembni novi podatki in viri; druga pa je mnogo večji poudarek na politiki in ideologiji, ki sta primarni determinanti ravni enakosti in neenakosti, ki sta v novi knjigi dobili osrednjo vlogo. Knjiga je hkrati naracija svetovne zgodovine, ostra kritika sodobne politike in drzen predlog za nov in pravičnejši družbenoekonomski sistem. Če je prva knjiga spodbudila svetovno razpravo o krizi neenakosti, pa nas v drznem nadaljevanju Piketty izzove, da spremenimo in razširimo naše razmišljanje o politiki, ideologiji in zgodovini.

S to pomembno knjigo Piketty zagotovo odstira senco skrb vzbujajoče in zastrašujoče zgodbe enega najbolj perečih in zakoreninjenjih družbenih problemov sveta - krize neenakosti, ki skupaj s podnebno-trajnostno krizo in novo nevarnostjo svetovne jedrske vojne predstavlja triptih temeljnih problemov sveta. Knjiga na široko odpira vrata ter vabi znanstvenike in poznavalce, politike in celotno družbo, da se na tej poti pridružijo s proučevanjem neenakosti z vseh zornih kotov ter z mobilizacijo politične volje in idej za učinkovito odpravljanje te. Knjiga Kapital in ideologija je enciklopedično, nagrajujoče delo, ki si zasluži premišljeno angažiranje. Za odpravo nevzdržne krize neenakosti, hkrati pa za pravično porazdelitev odgovornosti za globoko podnebno-trajnostno krizo sveta na osnovi progresivnega davčnega sistema, sedanjih ravni neenakosti, ki se po letu 1980 (še zlasti v zadnjih letih po finančni krizi 2008 in kovidni krizi 2020) strmo povečujejo, ni mogoče več tolerirati, še manj družbeno upravičiti.

Razumeti ideologijo resno

"Neenakost ni niti ekonomska niti tehnološka. Je ideološka in politična," podčrta Piketty. Z drugimi besedami: trg in konkurenca, dobički in plače, kapital in dolg, kvalificirani in nekvalificirani delavci, domačini in tujci, davčne oaze in konkurenčnost - nič od tega ne obstaja kar tako. Vse te oznake so socialni in zgodovinski konstrukti, ki so v celoti odvisni od pravnega, fiskalnega, izobraževalnega sistema in političnih sistemov, ki jih ljudje sprejmejo, ter od konceptualnih definicij, s katerimi se odločijo delati. Ideje in ideologije v zgodovini štejejo. Omogočajo nam predstavljanje novih svetov in različnih tipov družbe. In možnih je mnogo poti. Takšen pristop je v nasprotju s prevladujočimi konservativnimi trditvami, da neenakost temelji na "naravi". Zato ne preseneča, da so elite v mnogih družbah, v vseh obdobjih in okoljih neenakost poskušale "naturalizirati". Elite trdijo, da obstoječe družbene razlike ne koristijo zgolj revnim, temveč družbi kot celoti, in da bo vsak poskus spreminjanja obstoječega družbenega reda povzročil veliko katastrofo in bolečino. Toda zgodovina dokazuje ravno nasprotno, poudarja Piketty.

Neenakost mora biti vedno upravičena: mora utemeljiti razloge, mora temeljiti na verjetni in koherentni viziji, mora biti del idealne politične in družbene organizacije. Vsaka družba mora odgovoriti na množico konceptualnih in praktičnih vprašanj glede meja skupnosti, lastninskih razmerij, dostopa do izobraževanja in porazdelitve davkov, da bi vzporedno lahko utemeljila neenakost. Pikkety meni, da vse družbe uporabljajo ideologijo za legitimizacijo neenakosti; "prevladujoča zgodba" nato vodi do pravil, pravila pa utrjujejo neenakost. Naša doba se želi videti kot postideološka, vendar je v resnici nasičena z ideologijo. Torej, če gredo stvari narobe, bi morali zgraditi boljšo ideologijo.

Vrnitev neenakosti

Družbenoekonomska neenakost se je od leta 1980 povečala v vseh regijah sveta. V nekaterih primerih je postala tako ekstremna, da je, enostavno rečeno, v nobeni različici ni mogoče več upravičiti in utemeljiti v okviru splošnega družbenega interesa. Zdi se, da diskurz meritokracije, neoliberalizma oziroma hiperkapitalizma pogosto služi predvsem kot način za "zmagovalce" v današnjem svetu, da upravičijo kakršnokoli stopnjo neenakosti, medtem ko "poražence" in revne očitno krivijo za pomanjkanje talenta, vrlin in marljivosti. V prejšnjih režimih neenakosti revnih niso krivili za njihovo revščino ali vsaj ne v takšni meri kot danes.

Med najbolj skrb vzbujajočimi strukturnimi spremembami, ki smo jim priča danes, je vrnitev in poglabljanje neenakosti na svetu po letu 1980. Težko si je zamisliti uspešno reševanje drugih velikih in temeljnih težav sveta (kot so podnebno-trajnostna kriza in migracije), če hkrati občutno ne zmanjšamo neenakosti in če ne vzpostavimo standardov pravičnosti, ki so sprejemljivi za večino ljudi na svetu. V zadnjih štirih desetletjih beležimo občutno rast premoženja zgornjih najbogatejših deset odstotkov (zgodnji decil) ljudi na svetu, in to v vseh regijah sveta. Če je bil delež premoženja zgornjih deset odstotkov ljudi na svetu leta 1980 še med 25 in 35 odstotki, pa se je do leta 2018 v svetovnem merilu povečal na 35-55 odstotkov. In koliko se še lahko poveča? Ali se v naslednjih desetletjih lahko poveča na več kot 55 odstotkov ali celo na 75?! Povečanje premoženja najbogatejših v tem obdobju je šlo na račun spodnjih 50 odstotkov ljudi, katerih delež premoženja se je od 20-25 odstotkov pred letom 1980 do danes znižal na 15-20 odstotkov v vseh petih regijah sveta (od tega najbolj v ZDA, na deset odstotkov, kar je še posebno skrb vzbujajoče).

Brez verodostojne nove univerzalnosti in egalitarne naracije je vse preveč verjetno, da bodo izzivi naraščajoče neenakosti, povečanih migracij in podnebno-trajnostne krize sveta pospešili umik v identitarno nacionalistično politiko, ki hkrati temelji tudi na strahu pred "veliko zamenjavo" (teorija zarote skrajno desnih – Great Replacement) belega prebivalstva z drugim, poudari Piketty. Če ne bomo korenito preoblikovali sedanjega družbenoekonomskega in političnega sistema, da bo manj neenakopraven, zgolj pravičen in bolj vzdržen, bo ksenofobni "populizem" lahko zmagal na volitvah in sprožil spremembe, ki bodo uničile globalna prizadevanja za pravičen, vzdržen razvoj in blaginjo v prihodnje. Kar je omogočilo razvoj in človeški napredek v zgodovini, je bil predvsem boj za enakost in izobraževalno pravičnost in ne, kot se pogosto trdi, uveljavljanje lastninskih pravic ali prizadevanje za stabilnost, pojasnjuje Piketty.

Ekstremna neenakost

Od leta 1980 do 2018 je premoženje najbogatejših ljudi na svetu raslo tri- do štirikrat hitreje, kot je bila rast svetovnega gospodarstva (BDP) v tem obdobju, pojasni Piketty. Nadaljevanje rasti premoženja najbogatejših se ne more nadaljevati v nedogled, razen če smo pripravljeni "verjeti", da bo skoraj vse svetovno premoženje že v nekaj desetletjih tako ali drugače končalo zgolj v rokah hipermilijarderjev. Še več, razkol med bogataško elito in drugimi ljudmi na svetu še vedno strmo narašča tudi v obdobju po finančni krizi v letu 2008, kar je še dodatno skrb vzbujajoče in dokazuje, da so bili javnofinančni ukrepi vlad držav za odpravo te krize predvsem v korist najbolj bogati manjšini, bančnim in finančnim institucijam ter velikim mednarodnim korporacijam. Kovidna kriza po letu 2020 je ta razkol še povečala. Glede deleža premoženja, ki konča v rokah desetih odstotkov najbogatejših sveta, se torej vračamo v obdobje med letoma 1900 in 1932, ko so bile te razlike podobno ter globoko nepravične in neuravnotežene, kot smo jim priča danes, kar predstavlja ekstremno neenakost.

Med spremembami, ki so prispevale k začasnemu zmanjšanju neenakosti v obdobju med letoma 1932 in 1980, je bilo predvsem uvajanje progresivnega davčnega sistema tako na premoženje kot na dohodek, ki so ga prve uvedle ZDA, ostale države po so jim sledile. V obdobju 1932-1980 je najvišja davčna stopnja mejnega dohodka v ZDA dosegla povprečno 81 odstotkov in v Združenem kraljestvu 89 odstotkov, medtem ko je bila v Nemčiji "zgolj" 58 odstotkov in v Franciji 60 odstotkov, kar pa je še vedno več, kot so te stopnje danes. Drastično znižanje davkov za bogate po letu 1980 do danes pomeni podpis tako imenovane konservativne revolucije, ki sta jo v obdobju 1970-1980 državljanom predložila ameriški predsednik Ronald Reagan in predsednica vlade Združenega kraljestva Margaret Thatcher. Ostale države oziroma njihova politična in bogataška elita pa je ta recept zagrabila z odprtimi rokami za oblikovanje svojih nacionalnih davčnih sistemov v prid bogataški eliti.

Navedeni premik od progresivnega davčnega sistema, še zlasti za najbolj bogate v obdobju po letu 1980, je imel zelo pomembno vlogo v naraščanju neenakosti. In med glavnimi odgovornimi in krivci za vrnitev ekstremne neenakosti so predvsem socialnodemokratske vladne koalicije, ko so bile na oblasti v obdobju med letom 1980 in danes in ki niso znale ali uspele ustrezno in odločno reagirati na ta negativni trend in izziv. Politični, intelektualni in ideološki neuspeh socialne demokracije po letu 1980 do danes in propad komunistične iluzije sta zagotovo med glavnimi razlogi za vrnitev ekstremne neenakosti, podčrta Piketty.

V današnjem času, ko narašča neenakost in podnebno-trajnostna kriza grozi celotnemu planetu, je trditev, da velikega premoženja ni mogoče obdavčiti (ker njihovih lastnikov ni mogoče prisiliti, da spoštujejo zakonodajo), neutemeljena in pokazatelj popolne ignorance zgodovinskih dejstev, da je takšen ukrep vsekakor mogoč. V vsakem primeru je v Evropi nevarno instrumentalizirati davčno konkurenco (in "davčni damping") ter evropske - EU in mednarodne pogodbe za spodbujanje političnih pristranskosti v korist bogatih. To lahko v Evropi zgolj razvnema protievropska in antiglobalizacijska čustva ter zaseje razočaranje glede možnosti za vzpostavitev pravičnega družbenoekonomskega in političnega sistema. To je ravno tisti nihilizem, ki spodbuja identitarni umik in vodi naravnost v družbeno-nativistično past, pojasni Piketty.

O preseganju kapitalizma in zasebne lastnine

Kaj je pravično lastništvo? To je najbolj kompleksno in osrednje vprašanje, na katerega si mora družba odgovoriti, če želi definirati novo družbeno ureditev, ki bo presegla kapitalizem. Pri tem Piketty definira propertarianizem (pravico do lastnine) kot politično ideologijo, ki temelji na absolutni obrambi zasebne lastnine. Današnji hiperkapitalizem je razširitev propertarianizma na dobo velike industrije, mednarodnih financ in, natančneje, na digitalno gospodarstvo ter razvoj umetne inteligence. Toda ideja, da obstaja zgolj zasebna lastnina in da imajo ljudje nedotakljivo naravno pravico do nje, ne more prenesti kritike ali analize. Akumuliranje premoženja je vedno rezultat družbenega procesa, ki je odvisen, med ostalim, od javne infrastrukture (kot so pravni, fiskalni in izobraževalni sistem), delitve dela in znanja, ki ga je človeštvo akumuliralo v stoletjih. Če bomo kot družba sprejeli idejo, da bo zasebna lastnina tudi v prihodnje imela vlogo v oblikovanju pravične družbe (še zlasti v malih in srednje velikih podjetjih), potem je nadvse pomembno, da definiramo institucionalni aranžma, ki bo uspešno in učinkovito preprečil neomejeno koncentracijo lastnine in premoženja, ki ne služi splošnemu interesu, ne glede na razloge za takšno koncentracijo.

Lekcije zgodovine so zelo jasne: ekstremna koncentracija premoženja, ki smo jo videli v praktično vseh družbah (in še posebej v Evropi) do začetka 20. stoletja, ko je najbolj bogatih deset odstotkov ljudi imelo v lasti 80-90 odstotkov vsega premoženja in najbolj bogat odstotek ljudi celo 60-70 odstotkov, v nobenem primeru ni služilo splošnemu interesu. Koncentracija premoženja je bila manjša v obdobju po drugi svetovni vojni oziroma v celotnem obdobju 1932-1980, ko je zgornjih deset odstotkov posedovalo približno 50-60 odstotkov vsega premoženja, najbolj bogati odstotek ljudi pa 20-30 odstotkov. V obdobju po letu 1980 do danes pa se je koncentracija premoženja ponovno enormno povečala in danes zgornjih deset odstotkov spet poseduje med 35 in 55 odstotki vsega premoženja, najbolj bogat odstotek ljudi pa skoraj 50 odstotkov svetovnega premoženja. Na drugi strani spektruma pa 55 odstotkov vseh ljudi na svetu poseduje zgolj odstotek svetovnega premoženja. V Evropi je v obdobju 2010-2020 zgornjih deset odstotkov bogatih posedovalo med 50 in 60 odstotki vsega premoženja.

"Zgodovina vse doslej poznane družbe je zgodovina razrednega boja," sta zapisala Karl Marx in Friderich Engels v Komunističnem manifestu (1848). Piketty to trditev v svoji knjigi poskuša preoblikovati tako: "Zgodovina vse doslej poznane družbe je zgodovina boja ideologij in iskanje pravičnosti." Z drugimi besedami, ideje in ideologije v zgodovini štejejo. Prepričan je, da je mogoče nadomestiti kapitalizem in zasebno lastnino in da se lahko pravična družba ustanovi na podlagi participativnega družbenega sistema (ki ga poimenuje "participativni socializem") in družbenega federalizma. Zaradi znane zgodovinske in ideološke travme mnogih v Sloveniji bi se izrazu "participativni socializem" pri nas bilo modro izogniti in za isti namen poiskati primernejši izraz.

Prvi korak na tej poti je izobraževalna pravičnost; drugi je postavitev novega režima v obliki družbenega in tako imenovanega začasnega lastništva in tretji je družbeni federalizem, navaja Pikkety. To za preseganje nepravičnega kapitalizma zahteva (med ostalim) tudi strmi progresivni davek na premoženje in dediščino ter stalno kroženje premoženja. Prav tako sta potrebna progresivni davek na dohodek in kolektivna ureditev ter pravična porazdelitev odgovornosti za emisije ogljika z davkom na ogljik (kot del progresivnega davka na dohodek), katerega skupni izkupiček bi bil namenjen za socialno zavarovanje in temeljni dohodek (UTD), za podnebno-trajnostni prehod in za resnično izobraževalno enakost.

Pravična porazdelitev odgovornosti za podnebno-trajnostno krizo

Strokovne študije ugotavljajo, da relativno majhna skupina super bogatih ljudi sveta povzroča nesorazmerno velikanski delež vseh svetovnih emisij ogljika (toplogrednih plinov) s svojim popolnoma netrajnostnim slogom življenja in mega potrošništvom. In ta razkorak med tako imenovano elito onesnaževalcev super bogatih in relativno zelo nizkimi emisijami ostale populacije še vedno narašča, iz leta v leto. Najbolj bogatih deset odstotkov ljudi sveta je danes odgovornih za 50 odstotkov svetovnih emisij ogljika, najrevnejših 50 odstotkov ljudi pa zgolj za dvanajst odstotkov emisij. To pomeni, da je svetovna "ogljična neenakost" ogromna.

Logično bi bilo, da bi morali bogati najbolj zmanjšati svoje emisije ogljika, medtem ko bi revni lahko svoje nizke emisije še nekoliko povečali za razvoj in povečanje dohodka, da bi se na ta način dvignili nad prag svetovne revščine. Toda številke kažejo, da je trend popolnoma nasproten. Tako imenovana mejna prizadevanja (napori in stroški) za zmanjšanje enake količine emisij ogljika so bistveno manjša za skupino bogatih ljudi z visokimi emisijami. Zato morajo vlade vseh držav sveta svoje politike in ukrepe za zmanjševanje emisij ogljika ter za spoprijem s podnebno-trajnostno krizo prioritetno usmeriti predvsem na skupino bogatih ljudi in velike korporacije – onesnaževalce (prioritetno na industrijo fosilnih goriv). Študije navajajo, da je progresivno obdavčenje nadpovprečno bogatega sloja prebivalcev najboljši in najučinkovitejši način za financiranje zelenega prehoda v brezogljično ter trajnostno in pravično družbo sveta.

Progresivni davčni triptih: premoženje, dediščina, dohodek

Piketty podrobno predstavi predlog za kroženje premoženja in progresivno obdavčenje za socialne in okoljske (podnebno-trajnostne) programe države ter za odpravo neenakosti. V širšem kontekstu naj bi nov davčni sistem za pravično družbo temeljil na treh glavnih progresivnih davkih: progresivni letni davek na premoženje, progresivni davek na dediščino in progresivni davek na dohodek. Piketty ga poimenuje progresivni davčni triptih: premoženje, dediščina, dohodek. Progresivni davek na dohodek, ki bi vključeval tudi davek za socialno varnost in progresivni ogljični davek, bi bil porabljen za financiranje vseh socialnih izdatkov, vključno z univerzalnim temeljnim dohodkom oziroma še zlasti za socialno državo in za povrnitev podnebno-trajnostne varnosti (zdravje, izobraževanje, pokojnine, nezaposlenost, zelena energija, okolje itd.).

Za različni večkratnik povprečnega dohodka posameznika Piketty predlaga naslednje pravične in učinkovite progresivne davčne stopnje na dohodek (vključno s socialnim in ogljičnim davkom): za dohodek posameznika, ki bi dvakrat presegel določeno povprečje dohodka, naj bi bila efektivna davčna stopnja 40 odstotkov, za petkratno preseganje 50, desetkratno 60, stokratno 70 in za tisočkratno 80 odstotkov. Za enake navedene večkratnike neto preseganja povprečnega premoženja posameznika naj bi bile efektivne stopnje letnega davka na premoženje 1, 2, 5, 10 in 60; za davek na dediščino pa 20, 50, 60, 70, in 80 odstotkov. Piketty poudarja, da je to zgolj ilustrativen predlog, medtem ko bo postavitev natančnih parametrov zahtevala obsežno razpravo in široko demokratično posvetovanje.

Za demokratično razpravo o novi davčni reformi v Sloveniji, ki se je začela v teh dneh, bi morala aktualna vlada dr. Goloba obvezno preučiti in primerno uporabiti tudi tovrstne predloge in modele za bolj pravičen progresivni davčni sistem.

V sklepni misli Piketty zelo jasno podčrta, da ima knjiga en sam cilj: državljanom omogočiti, da si povrnejo posest znanja in širšega razmišljanja o politiki, ideologiji in zgodovini v povezavi s krizo neenakosti. "S knjigo želim to razpravo začeti in je ne zaključiti. In če je knjiga zbudila interes bralcev za nova vprašanja in jih je osvetlila z novim znanjem, ki ga prej niso posedovali, je bil zastavljeni cilj dosežen," sklene Piketty. Knjigi Kapital in ideologija je usojeno, da bo ena nepogrešljivih knjig našega časa, zgodba, ki nam ne bo zgolj pomagala razumeti sveta, ampak ga bo tudi spremenila na bolje.

•••

Mag. Zoran Kus je poznavalec podnebne in trajnostne krize.