Lani se je rodilo najmanj otrok doslej: Kje vidijo razlog sociologi?

Lani se je po začasnih podatkih rodilo najmanj otrok od leta 1922, od kar so pri nas na voljo zanesljivi podatki o številu rojenih otrok. V porodnišnicah je prijokalo okoli 16.800 otrok, kar je precej manj, kot jih je leta 1980. Takrat sta se rodila 29.902 otroka. Zaradi poznega administrativnega urejanja nekaterih rojstev bo končno število rojenih v preteklem letu predvidoma nekoliko večje, so sporočili s Statističnega urada Republike Slovenije (SURS). Ob tem so še dodali, da čeprav je v Sloveniji naravni prirast neprekinjeno negativen že od leta 2017, je bil lani eden najbolj negativnih do sedaj.

Vpliv na znižanje rojstev ima tudi nižanje stopnje rodnosti. Še leta 1980 je bila stopnja rodnosti 2,1 otroka na žensko. Toliko otrok bi morala ženska v povprečju roditi za dolgoročno obnavljanje prebivalstva brez migracij. Nato je sledil trend upadanja do leta 2004. Ženska je rodila v povprečju 1,2 otroka. Nato se je krivulja obrnila navzgor. Denimo leta 2008 je bila stopnja rodnosti 1,5 na žensko, rodilo pa se je okoli 21 tisoč otrok. Po letu 2012 se je krivulja znova obrnila navzdol.

Manj žensk v rodni dobi

Zakaj tak upad rojstev? Iz SURS pravijo, da je eden od glavnih razlogov za manjše število rojstev v zadnjem obdobju zmanjšanje števila žensk v rodni dobi, to so ženske v starosti od 15 do 49 let. Njihovo število se je od leta 2000 do leta 2022  zmanjšalo za 18 odstotkov.

Zaslužno profesorico dr. Tanjo Rener s Fakultete z družbene vede nizka rodnost prav nič ne preseneča. "Presenetljiva bi bila - prav narobe - visoka rodnost, ker je ne bi imeli s čim pojasnjevati." Nizko rodnost je po njenem treba presojati na treh ravneh, na individualni, na ravni države in na globalni ravni. Vse tri ravni so med seboj povezane. Na individualni ravni se ljudje -  v tem primeru najbrž bolj ženske kot moški - odločajo za otroke, če imajo razmeroma zanesljivega partnerja ali partnerico, če so torej razmeroma zadovoljni s svojim zasebnim življenjem. Kar nikakor ni enostavna in neproblematična stvar, tako Renerjeva, ki pri tem omeni še raziskave na tujem, iz katerih izhaja, da se ženske za drugega ali tudi tretjega otroka odločajo, če so imele dobre izkušnje pri prvem. Se pravi, če so imele dovolj podpore in pomoči, predvsem pri partnerju/partnerici. 

Okoljska ogroženost in vojne vplivata na odločitev

V zvezi z državno ravnjo profesorica pojasni, da je zelo pomemben dejavnik, ki govori o tem, ali in v kolikšni meri deluje socialna država. "Najbrž ni nič bolj v pomoč odločitvi za rojevanje kot prav ta raven. Imajo mladi dostop do dostojnih stanovanj? So službe varne in zanesljive? Je otroško varstvo dostopno, poceni in kakovostno?" Tanja Rener še pove, da so pred leti mlade ljudi v Sloveniji spraševali, ali bi si želeli imeti otroke in več kot 80 odstotkov jih je odgovorilo pozitivno. Ko so jih vprašali, kaj je tisto, kar bi bilo potrebno za tako odločitev, so odgovorili prav v tem vrstnem redu: zanesljiv dohodek, stanovanje, otroško varstvo.

Po njenih besedah so vse bolj ključna globalna tveganja. "Mednje nedvomno sodijo podnebne spremembe in okoljska ogroženost, vojne in njim podobni konflikti, vse večja neenakost in revščina. in ne nazadnje tudi globalni konservativni obrat, ki prizadeva predvsem ženske in njihovo svobodo in samostojnost. Če vse skupaj seštejemo, lahko vprašanje tudi obrnemo. Kako to, da vsemu navkljub ljudje še zmeraj želijo imeti otroke?“ izpostavi profesorica.

Podobno meni raziskovalka dr. Tamara Narat z Inštituta za socialno varnost, ko uvodoma pove, da so razlogi običajno kompleksni. Na eni strani so pomembni ekonomski razlogi v smislu, da osebe upoštevajo dohodkovne omejitve, torej koliko otrok si za ohranjanje kakovostne ravni življenja še lahko privoščijo, ter med drugim individualistične vrednote, ki se odražajo v skrbi za (lastne) pravice in samouresničitev.

Moški in ženske posebej nagovorjeni

Če predpostavimo, da z individualno ravnjo je par zadovoljen in da se z globalno ne obremenjuje preveč, kako mu lahko država pride na proti za višjo rodnost? "Izboljšanje stanovanjske politike bi pripomogla k večji samostojnosti mladih, s tem pa posledično tudi k povečevanju rodnosti," odvrne Tamara Narat, ki v nadaljevanju omeni tudi družinsko politiko. Za njo pravi, da denimo s subvencijo vrtcev, otroškim dodatkom, dodatkom za veliko družino, materinskim, starševskim in očetovskim dopustom... pri nas velja za zelo dobro razvito, a raziskave ne potrjujejo sklepa, da ukrepi družinske politike neposredno vplivajo na odločanje za otroke. Vendar lahko bistveno pripomorejo k ohranjanju oz. izboljšanju kakovosti življenja družin.

Po njenem mnenju bi lahko država zvišala zaupanje v to, da lahko družinska politika uspešno minimizira tveganja na ključnih področjih, npr. želja posameznikov, da po rojstvu otroka usklajujejo poklicno in družinsko življenje in ohranijo finančni položaj družine ob (začasnem) izstopu iz trga delovne sile.

Sprememba v sistemu vrednot

"Glede na to, da se moški in ženske po rodnostnih namerah precej razlikujejo - ženske nameravajo imeti otroka prej kot moški in tudi več otrok-, bi bilo smiselno, da določeni ukrepi nagovarjajo moške in ženske posebej. Na primer usklajevanja dela in družine, urejen dostop do varstva otrok, primerna višina starševskega dopusta," še razmišlja Tamara Narat in poudari, da bi morali rešiti tudi problem obremenjenosti žensk s skrbjo za dom, družino, in otroke - ki je v Sloveniji še vedno v večji domeni žensk.

Ob tem prof. dr. Jože Sambt z Ekonomske fakultete doda, da konkretno kakšen učinek naj bi imel določen ukrep, demografska znanost ne more natančno napovedati. "Morebiti bi vplivale na višjo rodnost spremembe v sistemu vrednot. Če karikiram, je v skandinavskih državah vrednota imeti tri ali štiri otroke, pri nas pa bolj posedovati veliki avto,“ še pristavi ekonomist.

Pogled v prihodnost: še upad rodnosti

Kaj lahko pričakujemo v prihodnosti? Jože Sambt odvrne, da nadaljnji upad števila živorojenih. Kar tudi argumentira: "Število žensk v rodni dobi bo nekaj časa še naprej upadalo, saj se bo vedno bolj zmanjševalo število žensk v starosti od 25 do 34 let, ko je rodnost najvišja. V to starost bodo namreč vstopale ženske, ki so se rodile okrog leta 2003, ko je bila stopnja celotne rodnosti najnižja.“ Kot še pojasni, se bo posledično delež mlajših vse manjšal, na drugi strani pa s podaljšanjem življenjskega pričakovanja večal delež starejših nad 65 let. To se bo odražalo na ekonomski preobremenjenosti delovno aktivnih ljudi. Če danes sto takih ljudi vzdržuje okoli 37 starejših nad 65 let in več, bodo delovno aktivni po projekcijah leta 2070 vzdrževali skoraj še enkrat več starejših, zlasti če ne bi bili deležni pozitivnih neto selitev.