Leon Novak: "Kar govoriš, je treba tudi živeti"

"Prosim, počakajte me v prostorih urada, samo še ta telefonski pogovor opravim, je dejal evangeličanski duhovnik Leon Novak, ko smo pri njem potrkali ob dogovorjeni uri. Klici in sporočila so se kar vrstili tako med fotografiranjem kot med pogovorom. A jih je ves čas pogovora ignoriral, razen tistega iz državnega protokola, ki ga je moral nujno sprejeti. Še enkrat so želeli preveriti, ali sedežni red ustreza pomembnosti gostov, ki so se v nedeljo zbrali v evangeličanski cerkvi v Murski Soboti. Kljub pomembnosti dogodka in obilici obveznosti pred tem je Novak deloval umirjeno, sproščeno in dobre volje. Na prvo adventno nedeljo je bil ob prisotnosti visokih gostov, tako domačih kot iz tujine, na posebni slovesnosti umeščen za škofa Evangeličanske cerkve. Po 27 letih dušnega pastirstva je na oktobrskih volitvah volilna sinoda, ki jo poleg duhovnikov in duhovnic sestavljajo tudi vernice in verniki, odločila, da je Novak najprimernejši kandidat za položaj prvega med enakimi, kot to velja v Evangeličanski cerkvi v Sloveniji. S tem se je sedež škofijskega urada po šestih letih, kolikor traja škofovski mandat, vrnil v Prekmurje, kjer živi največ evangeličanov. Na neki način se je sedež vrnil tudi v Mursko Soboto, saj je bil v letih od 1977 do 1995 njegov oče Ludvik v prekmurski prestolnici senior Evangeličanske cerkve. Škofovski naziv so v Evangeličanski cerkvi pri nas uvedli šele leta 2002. In to bolj iz protokolarnih razlogov. Novak je bil umeščen v škofovski naziv tako rekoč na domačem dvorišču, saj je z izjemo teološkega študija na Dunaju in otroštva na Hodošu vse svoje življenje, tudi duhovniško, preživel v Murski Soboti. Med cilji, ki si jih je zadal kot škof, je izpostavil delo z otroki, mladinci in mladimi družinami ter zavezanost k dialogu.
Kaj je za vas z decembrom drugače in kakšne spremembe to prinaša vernikom v vaši domači cerkveni občini?
"Z umestitvijo za škofa po eni strani prevzemam veliko odgovornost, ki pa mi na drugi strani pomeni tudi veliko čast in veselje. Hvaležen sem, da bom lahko nadaljeval uspešno delo predhodnikov, ki so vodili Evangeličansko cerkev v Sloveniji do zdaj. V domači in tuji javnosti je naša Cerkev dobro zapisana in v tej smeri bi rad nadaljeval. Za vernike v moji domači cerkveni občini se načeloma ne spremeni veliko. Res pa je, da bom zaradi številnih službenih obveznosti, tudi v tujini, manj prisoten in mi bodo morali zlasti ob izvajanju raznih cerkvenih obredov, kot so krsti, pogrebi in poroke, na pomoč priskočiti kolegi in kolegice iz drugih cerkvenih občin."
Ko se je s škofovskim imenovanjem Geze Fila pred šestimi leti sedež škofijskega urada preselil v Ljubljano, je bil glavni argument za to odločitev, da boste na ta način bliže vladnim in drugim državnim institucijam. Kaj je konkretni izplen selitve sedeža v Ljubljano?
"Tu je šlo bolj za simboliko. Všečno je, če je sedež škofijskega urada blizu vladnih institucij, veleposlaništev in drugih gospodarskih družb, ki imajo svoje sedeže v glavnem mestu. Tudi predstavniki države se lažje udeležijo svečanih bogoslužij v Ljubljani kot v Prekmurju. Sicer pa je Evangeličanska cerkev v delovanju samostojna, ločena od države. Člani vlade so demokratično izvoljeni predstavniki vseh državljank in državljanov in mi to tudi spoštujemo, zato si prizadevamo za dobre odnose z vsemi vladami in tudi z vsemi verskimi skupnostmi."
Najbrž so še odprta vprašanja, ki bi jih radi uredili z državo?
"Večjih odprtih vprašanj nimamo, bi si pa želeli, po vzoru vojaškega vikarja, v Prekmurju, kjer živi največ evangeličanov, imeti tudi policijskega vikarja, ki bi skrbel za duhovno oskrbo policistk in policistov."
Če primerjate devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko ste začeli duhovniško pot, in današnji čas. Kako so se spremenili izzivi, pred katerimi je danes duhovnica ali duhovnik v Evangeličanski cerkvi?
"V tistem času je bila povezanost med verniki in Cerkvijo veliko bolj intenzivna. Moderni način življenja je pustil nekaj negativnih posledic. Mlajša generacija, ki je izpostavljena določenim pritiskom, kot so iskanje službe, ustreznega stanovanja, spremenjeni delovni pogoji, se manj aktivno vključuje v cerkveno življenje ter delovanje in to bi radi spremenili. Mlade družine želimo motivirati, da bi se aktivneje vključevale v versko življenje, saj so mladi tisti, ki bodo odločali, kako dolgo bo Evangeličanska cerkev obstajala v Sloveniji. Mlade in srednje starostne generacije počasi postajajo nosilci cerkvenega življenja."
Na kakšen način pa nameravate to doseči? V programu ste izpostavili delo z otroki, mladimi in družinami.
"Kot Evangeličanska cerkev želimo z različnimi vsebinami naših dejavnosti privabiti mlade, da se pridružijo našemu občestvu. V cerkvenih občinah organiziramo poučevanje instrumentov, s katerimi lahko nastopijo pri bogoslužju, ob koncu leta pa priredimo tudi zaključni koncert. Preko tečajev tujih jezikov najstnikom omogočimo komunikacijo z mladimi evangeličani v sosednjih državah. Za mladince imamo tudi različne delavnice in kampe. Z naštetimi dejavnostmi jih poskušamo navdušiti oziroma motivirati, da se vključijo in s svojimi prispevki obogatijo delovanje Cerkve. Poleg tega, da mlade družine spodbujamo, da otroke pošljejo k verouku, zanje tudi organiziramo multimedijske tečaje, kjer se pogovarjamo o ljubezni in spoštovanju. S tečaji poskušamo zagotoviti razumevanje med partnerjema, saj vemo, da sta moški in ženski pogled včasih različna, in ko se na podlagi razlage in praktičnih primerov soočiš s stališčem drugega, lažje razumeš zakonca v njegovem razmišljanju in čutenju, s tem pa postaneš tudi bolj razumevajoč oziroma tolerantnejši. Medsebojna ljubezen in spoštovanje eden drugega omogočata kakovostnejše zakonsko in družinsko življenje."