Manj romarjev z avtobusi, več posameznikov, družin

V času popolnega zaprtja zaradi epidemije koronavirusa so številni duhovniki maševali kar na družbenih omrežjih, virtualna zbiranja vernikov so postala nova realnost, ob sprostitvi nekaterih ukrepov pa so se prvi že vrnili v cerkve. "A ne še vsi. Obisk še vedno ni takšen, kot je bil pred izbruhom koronavirusa. Sam opažam velika nihanja. Ko je epidemiološka slika boljša, pride več ljudi, ko se število okužb poveča, jih je znova manj," razlaga Martin Gašparič, bolj poznan kot pater Tine, ki mašuje v priljubljenem verskem in romarskem središču na Ptujski Gori.
Razkužilo in skrinjica za telefonske številke
Pri vhodu cerkve namesto blagoslovljene vode v kropilniku najdemo razkužilo, ob nedeljah je tam tudi skrinjica, kamor obiskovalci vržejo listek s svojo telefonsko številko. Te župnija nato hrani 30 dni. V kuverti z datumom in uro, da lahko ob kakem izbruhu kontakte preda pristojnim. "Tudi rokovanja ni več. To smo nadomestili s tem, da se farani pogledajo, si pokimajo in na ta način izrazijo bližino in zadovoljstvo, da so lahko skupaj. Če mašujem sam, imam masko le pri razdeljevanju svetega obhajila, sicer pa ne. Kadar nas je pri oltarju več, imam masko ves čas. Razdalja je potrebna tudi pri obiskovalcih. Sicer pa imamo tudi ozvočenje pred cerkvijo, tako da so lahko verniki tudi zunaj," razlaga pater.
V največji fizični bližini so kristjani pri zakramentu svete evharistije, pa vendar tam bistvenih sprememb ni. "Obhajilo je osrednji del maše, ne morem si predstavljati, da bi to ukinili. Prilagodili smo se tako, da hostije ne dajemo več v usta, ampak le v roke, kot mašnik imam takrat tudi masko na obrazu. Če bo to potrebno, bo Cerkev pač izumila nekaj, da bomo to lahko ohranili," še razmišlja pater Tine, ki več stikov z verniki sicer pogreša, a hkrati dodaja, da nikoli niso zares ostali sami. Ves čas so bili povezani, če ne po telefonu, pa skozi molitev.