Za 34-letnega Mariborčana Gorana Mladeniča, mednarodno licenciranega kondicijskega trenerja, je bila leto 2011 prelomno na njegovi delovni poti. Na povabilo takratnega trenerja odbojkaric Nove KBM Branik Bruna Najdiča se je kot kondicijski trener pridružil serijskim državnim prvakinjam iz Maribora.
"Najdiču sem še sedaj hvaležen, da mi je odprl pot v odbojko, saj je od tedaj moje delo vseskozi povezano s tem športom. Po približno letu dni sem kot kondicijski trener v OK Nova KBM Branik postal še kondicijski trener naše mladinske ženske reprezentance in pozneje še članske, s katero sem dočakal tudi njeno prvo uvrstitev na evropsko prvenstvo," je pogovor o začetkih delovanja v odbojki začel Goran Mladenič.
Iz Nemčije na Kitajsko
Mladenič je za kondicijo igralk mariborske ekipe skrbel do konca leta 2015, ko se mu je ponudila priložnost, da delo z igralkami zamenja za delo z igralci. Pridružil se je avstrijskemu odbojkarskemu klubu Aich/Dob, po letu dni pa se je podal novim izzivom naproti. Toda ne sam, ampak z dekletom Sašo Planinšec, odlično odbojkarico Nove KBM Branika in slovensko reprezentantko. "V nemškem klubu Dresdner so pokazali zanimanje za naju in zelo sem bil vesel, da sva zasebno življenje združila tudi s športnim. V Dresdnu sva preživela dve čudoviti leti, v prekrasnem mestu sva se dobro počutila in Dresden nama bo ostal v lepem spominu. Z nemškim klubom sem imel podpisano predpogodbo za še leto dni skupnega sodelovanja, toda vmes je prišla ponudba iz Kitajske, ki je nisem mogel zavrniti," pojasni sogovornik.
Znamenitosti na dosegu roke
Mladenič se je poleti letos pridružil moški ekipi BAIC Motors iz Pekinga. "Za delo v kitajskem klubu sem se odločil iz dveh razlogov, prvi je bil, ker se mi je ponujala priložnost za delo z vrhunskimi odbojkarji, drugi pa, ker je v domala istem času pogodbo za kitajski klub Žeijang podpisala Saša. Resda je med mestoma velika razdalja, toda občutek, da si z dekletom v isti državi, v istem časovnem pasu ..., je nekaj vreden. V novem klubu so me dobri sprejeli, igralci se dobro razumemo med seboj, tudi kakšno pivo spijemo skupaj. Na kitajski način življenja sem se že navadil," pojasni Mladenič, ki živi v olimpijskem kompleksu, le pet kilometrov oddaljenem od središča mesta.
"Zaradi strogih varnostnih ukrepov je naša ekipa prebila v karanteni pet mesecev"
"Peking je izjemno lep, kulturnozgodovinske znamenitosti so domala na dosegu roke - do znamenitega Kitajskega zidu je približno 70 kilometrov, mistično Prepovedano mesto je skoraj čez cesto, do Konfucijevega templja je 20 minut s podzemno železnico ... Novembra 2019 me je v Pekingu obiskala Sašina družina in takšne stvari te napolnijo s posebno energijo, za nadaljnje delo dobiš dodaten veter v krila. Takrat seveda še ni bilo ne duha ne sluha o covidu-19," Mladenič odstrne delček življenja na Kitajskem.
Strogi ukrepi so se obrestovali
Trenutne razmere v zvezi s covidom-19 so na Kitajskem po Mladeničevem mnenju občutno boljše kot ponekod v svetu. "Verjetno zaradi zelo strogih ukrepov. V Peking še vedno ni neposrednih letalskih letov, letala pristajajo drugje, kjer potnika prvič testirajo, sledijo avtobusni prevoz do hotela, ki ga izbere država, dva dneva karantene, vmes še dve testiranji in odvzem krvi, obvezno je tudi vsakodnevno merjenje temperature, šele nato se potnik lahko odpelje v želeni kraj, v mojem primeru Peking, v katerem pa veljajo dodatna pravila - še osem dni karantene in ponovno testiranje. Za športnike in športne delavce so pravila še strožja, če ugotovijo prisotnost protitelesc, četudi si se okužil tri do štiri mesece pred tem, ti ne dovolijo opravljanja dejavnosti in lahko le pripraviš kovčke in se vrneš domov. Zaradi strogih varnostnih ukrepov je naša ekipa prebila v karanteni pet mesecev, izhod je bil prepovedan, lahko smo šli le do približno sto metrov oddaljene dvorane in nazaj v sobe, osnovne potrebščine, zobno pasto, šampon ..., so nam prinašali v sobe. Ukrepi so bili stresni, a smiselni, saj je prav zaradi strogosti danes življenje na Kitajskem takšno, kot je bilo pred virusom. Trgovski centri in restavracije so polni ljudi, maske so v večini zaprtih objektov obvezne, na prostem pa ne. Veliko se govori o cepivu in cepljenju, ki naj bi bilo obvezno za tujce, če želijo ostati na Kitajskem," pove Mladenič, ki mu med pripravami ekipe na državno prvenstvo - to naj bi se začelo 8. januarja - ni dolgčas. "Dela je veliko, dnevi hitro minevajo in včasih se zalotim v mislih, kako lepo bi bilo sedaj doma, v Mariboru, kjer živijo moja družina, moje dekle in njeni starši, prijatelji ... Vse močno pogrešam, pogrešam pa tudi okusno piščančjo solato in sprehode po Mariboru, še zlasti sedaj, ko je središče mesta božično okrašeno. Na srečo lahko komuniciram prek aplikacije WeChat, ki jo na Kitajskem moraš imeti, v Sloveniji pa ni razširjena, ljudje je ne poznajo, imata pa jo Saša in moja mama, tako da se vsak dan slišimo."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
