Matjaž Šerkezi iz Gorske reševalne zveze Slovenije: "Alpinizma se ne moreš naučiti prek youtuba"

Leto se je v slovenskih gorah začelo tragično. Samo tretjo soboto in nedeljo je v nesrečah umrlo pet ljudi, ta vikend še eden. "Leta 2006, ko smo gorski reševalci začeli elektronsko beležiti intervencije oziroma nesreče, jih je bilo 292, lani pa že 626. Skokovit porast je posledica večje množičnosti v gorah, k čemur zdaj veliko pripomorejo tudi družbena omrežja z objavami in vabili. Tudi nedavne nesreče so bile posledice tega, zaletavosti …", ugotavlja Matjaž Šerkezi, ki je član Gorske reševalne službe Kamnik, ene od sedemnajstih postaj GRZS.

Opremljeni, a neusposobljeni obiskovalci

Nekdaj je bila planinska in alpinistična oprema težje dostopna in je bilo ponjo treba v tujino, zdaj pa je ravno nasprotno, kakovostna se dobi v kateri koli športni trgovini tudi pri nas: "Težava, ki se pojavlja sedaj, pa je, da ljudje te opreme ne znajo uporabljati oziroma ne znajo izbrati ustrezne, primerne turi, kar tudi privede do nesreč." Kot primer navede uporabo tako imenovanih mini derezic, ki so sicer uporabne na manj zahtevnih terenih, ne pa na večjih nakloninah, ker se hitro snamejo in ostanemo brez trdne podlage. Statistika oziroma porast števila nesreč v gorah je podoben v vseh alpskih državah, tudi v Avstriji, kjer je v veljavi plačljivo reševanje, zato Šerkezi predvideva, da bo zaradi vse večjega števila obiskovalcev gora nesreč še več.

Analiza nesreč v zadnjih letih kaže, da je med ponesrečenci največ Slovencev, ker je seveda logično, sledijo pa, v nasprotju s prevladujočim mnenjem o "Čehih v papučah", Nemci in Avstrijci, gorniki iz Češke in Poljske se uvrščajo šele za njimi. Lani je bilo poškodovanih tudi precej Francozov.

Med ponesrečenci prevladujeta dve starostni kategoriji, od 20 do 29 in od 50 do 59 let. Če sta za prvo skupino značilna ekstremizem in želja po postavljanju, pa nesrečam starejših botrujejo neizkušenost in zmanjšane psihofizične sposobnosti, četudi so v gore hodili že pred leti.

Nevarnosti prežijo predvsem ob vračanju

Gledano po mesecih je največ nesreč v glavni planinski sezoni, torej junija, julija in avgusta, pozimi pa je to odvisno od količine zapadlega snega, najpogosteje se zgodijo januarja in februarja, tudi decembra, lani denimo marca zaradi ugodnih razmer za turno smuko. "Lani, ko so bila smučišča zaprta, so ljudje masovno kupovali opremo za turno smučanje in gorski reševalci smo jih množično 'vozili' z Velike planine. Turna smuka se namreč zelo razlikuje od vožnje po urejenem, steptanem smučišču, saj se struktura snega na turi spreminja," Šerkezi opiše eno od (posrednih) posledic covida-19.

V vseh državah alpskega loka, tudi pri nas, po Šerkezijevih besedah ugotavljajo, da je zdrs vzrok za večino smrti in poškodb v gorah: "Gre za kombinacijo več dejavnikov. Zgodi se navadno popoldan. Pridemo na vrh, smo že utrujeni, hitimo navzdol, pade nam motivacija, poti postanejo zaradi vlage spolzke, noga zdrsne …" Nekaj nesreč se zgodi tudi zaradi odlomov, redki pa so, v nasprotju s prepričanjem, kačji ugrizi. Veliko večja nevarnost, kar zadeva živali, so klopi, ki prenašajo nevarne bolezni. Gorski reševalci opažajo, da se v gore podajajo tudi ljudje z boleznimi, ki so v dolini sicer obvladljive, v gorah pa se zaradi okoliščin poslabšajo, veliko je tudi alergij. Šerkezi svetuje, naj imajo s seboj ustrezna zdravila (denimo claritine, flonidan).

"Največ nesreč se zgodi planincem turistom, najmanj usposobljenemu kadru, kot so gorski reševalci, vodniki in markacisti, kar pomeni, da je naš sistem gorskega usposabljanja zelo dobro zastavljen in da so ljudje, ki se včlanijo v planinsko društvo in tam pridobijo ustrezno znanje, manj podvrženi nesrečam. Zato tudi spodbude, da se ljudje vključijo v organizirane oblike prenosa znanja. Alpinizma se ne moreš naučiti prek kanala YouTube," je jasen Šerkezi, ki pogosto sodeluje tudi v preventivnih akcijah.

Gorski reševalci – profesionalni prostovoljci

Organizirano gorsko reševanje ima v Sloveniji že 110-letno tradicijo. Zdaj gorski reševalci v sistemu Civilne zaščite delujejo kot prostovoljci, a na zelo profesionalni ravni. Da postaneš gorski reševalec, je treba prehoditi dolgo pot od izprašanega alpinista, prepredeno s pripravništvom, izpiti in usposabljanji, slednja so stalnica tudi kasneje.

Kako po navadi poteka intervencija? "Zvečer zazvoni telefon, da je nekdo ostal v steni, in potem se akcija odvija vso noč. V treh do štirih urah pridemo do ponesrečenca in nato lahko transport traja tudi po več ur." Šerkezi spomni, da v nasprotju z javnim mnenjem kar dve tretjini intervencij opravijo "peš" (ob sicer vse boljši opremi in sodobni tehnologiji ter aplikacijah, ki pomagajo pri iskanju pogrešanih), le pri tretjini jim pomaga helikopter, saj ta ne more leteti ponoči in v slabih vremenskih razmerah, ko se tudi zgodi največ nesreč. Prepričan je tudi, da bi helikopterski del reševanja morali v celoti profesionalizirati, medtem ko naj večinski del ostane prostovoljski, saj lokalni reševalci najbolje poznajo teren.

Gorski reševalci pri svojem delu vidijo in doživijo marsikaj. Od že pregovornih slabih športnih copat do natikačev in celo čeveljcev s petko ter bosonogcev, od uporabe pokvarjene opreme do neznanja ravnanja z njo. Včasih jim dvignejo pritisk tudi reše(va)nci, ko nergajo, jih celo nadirajo ali zavrnejo hrano za energijo za spust (češ da so vegetarijanci) … Najtežje je z "modeli", ki so prepričani, da vse vedo. Zgodilo se je že, da neki Francoz ni mogel/znal odpreti vrat zimske sobe na Komni, pa je na pomoč poklical GRS. Reševali so že Bosance, ki so se na Veliko planino sredi zime podali z avtom in obtičali, ker jim je Google Maps pokazal (nezasneženo) pot …

Pri delu v GRS so srečanja s smrtjo neizogibna. Šerkezi pravi, da mu je bilo najhuje prvič pri šestnajstih, ko je deloval še v GRS Prevalje, pa pred leti, ko so se zvrstile tri smrtne nesreče zapovrstjo. Z leti sicer opaža, da postaja otopel, čeprav vsaka žrtev potre. Takrat mu najbolj pomagajo pogovori s kolegi iz ekipe. Tudi tu se potrjuje, da je gorsko reševanje timsko delo.

Glede dileme, ali uvesti plačljivo reševanje, pa Šerkezi meni: "Se nagibam k temu, ampak to ne bo zmanjšalo števila nesreč, mogoče bo le dalo komu misliti glede posledic, je pa prav, da tisti, ki zavestno rine v nevarnost, plača."