Blaž Petkovič
Po dolgih 20 letih bi lahko dobili novi zakon o medijih. "Najsodobnejši medijski zakon v Evropi", kot so ga označili na ministrstvu za kulturo, so v sodelovanju z medresorsko delovno skupino, v kateri so bili zastopani predstavniki vseh pristojnih ministrstev, inšpektoratov in agencij, v celoti pripravili na direktoratu za medije pod vodstvom nekdanjega novinarja Blaža Mazija in svetovalca za medije, prav tako nekdanjega novinarja Lenarta Kučića, pri čemer so izhajali iz osnutka iz leta 2020, ko je medijsko področje na ministrstvu "pokrivala" državna sekretarka Tanja Kerševan Smokvina in na katerega je v javni razpravi prispelo skoraj 200 predlogov. Snovalci novega zakona so ob tem upoštevali tudi najnovejše smernice v evropski medijski politiki. "Zunanjo pomoč smo imeli samo pri pripravi členov zakona, povezanih z uporabo umetne inteligence v medijih, pri katerih smo sodelovali s fakulteto za družbene vede," pojasnjujejo na ministrstvu, ki ga vodi Asta Vrečko, in dodajajo: "Med pripravo so potekala tudi številna srečanja in pogovori s predstavniki posameznih interesnih združenj, ki smo jih sproti prijavljali komisiji za preprečevanje korupcije."
Temeljno izhodišče ministrstva pri pripravi zakona je bilo, kako v sedanjem medijskem okolju obvarovati svobodo izražanja in hkrati zagotoviti celovito obveščenost državljanov. "Vse ukrepe smo zato postavili na treh glavnih stebrih, ki drug drugega smiselno in razumljivo dopolnjujejo," pojasnjujejo avtorji zakona. V prvem delu zakona so tako ukrepi, ki zagotavljajo avtonomijo novinarjev in neodvisnost medijev, pri čemer se z novo definicijo medijev zajema tudi nove medijske oblike, ki so se razvile v digitalnem okolju. Drugi del je namenjen spodbujanju in zaščiti medijske raznolikosti oziroma pluralizma, obsega pa podlago za pripravo različnih oblik državnih pomoči na področju medijev ter nova merila za presojo koncentracije in večjo transparentnost medijskega lastništva. Kot je znano, je ministrstvo na podlagi aktualnega zakona, ki je najobsežnejše spremembe doživel v času prve Janševe vlade, od leta 2002 medijem pogosto na podlagi političnega pluralizma razdelilo za okoli 54 milijonov evrov državnih sredstev. "Zdajšnji razpis ni opravičil svojega namena, kar kažejo tudi različne meritve glede medijskega pluralizma. Naš cilj je bil, kako pomagati medijem v teh težkih časih, kako preko različnih shem zagotoviti medijsko raznolikost, ne pa reševati medijske panoge kot take," je slišati na ministrstvu za kulturo, kjer so na tem področju upoštevali dobre prakse iz drugih evropskih držav.
V tretjem delu zakona se nahajajo varovalke, s katerimi želijo na ministrstvu za kulturo zamejiti nekatere največje anomalije v sodobni informacijski krajini, recimo zlorabo umetne inteligence, dezinformacij, sovražnega govora, skrivanja medijskega lastništva, nepregledno državno oglaševanje in podobno.
Največja novost zakona bo zagotovo prenovljen razvid medijev, nekakšen medijski erar, v katerem naj ne bi bilo več spletnih strani političnih strank ali gospodarskih družb, bodo pa vanj še naprej vpeti politični medijski projekti, kot je na primer Nova24TV, in občinska glasila. A kot je slišati, si bodo takšni mediji preko razpisov težko zagotovili državna sredstva. Transparentnost delovanja medijev bi nov razvid zagotavljal z ažurnimi podatki o lastništvu, oglaševanju državnih družb, zakupih medijskega prostora, prav tako bodo posebno proračunsko postavko za izvajanje medijske dejavnosti morale imeti tudi občine.
Pravica do popravka se vsebinsko ne spreminja
Novi medijski zakon prinaša manjše novosti tudi glede statusov programov posebnega pomena in uvaja nacionalni svet za medije, z uveljavitvijo katerega bi ugasnil svet za radiodifuzijo. Čeprav je novinarska skupnost večkrat izrazila nezadovoljstvo nad aktualno ureditvijo pravice do popravka, zlasti zaradi prikaza nasprotnih dejstev, ki ga pri uveljavljanju "resnice" pogosto izkoriščajo vplivne politične in ekonomske skupine, ministrstvo na tem področju ne uvaja vsebinskih sprememb, širša definicija popravka tako ostaja, temveč zgolj proceduralne, torej glede vložitve zahteve za popravek, pri čemer naj bi upoštevali mnenja urednikov. Mnenje uredništva pred imenovanjem ali razrešitvijo odgovornega urednika bi za izdajatelja ostalo še naprej neobvezno.
Razlogov, da so kljub obsežnim tehnološkim premikom na medijskem trgu številni poskusi prenove zakonodaje v zadnjih 20 letih padli v vodo, je več. Od tega, da so se na ministrstvu za kulturo urejanja tega področja lotili prepozno, zaradi česar so jih na koncu prehitele (predčasne) volitve, do nesoglasij med koalicijskimi partnerji glede zakonskih rešitev, pri čemer so svoje vselej pridodali ekonomski interesi, ki so se opirali na svobodno gospodarsko pobudo. Da bi lahko tovrstni pritiski vplivali na končno podobo tudi tokratnega medijskega zakona, četudi javna razprava na tem področju poteka že skoraj dvajset let, se na ministrstvu za kulturo tudi sedaj dobro zavedajo.
Javna razprava o novi medijski ureditvi bo stekla jutri in bo zaradi praznikov trajala do konca januarja. "Zakon bomo vlagali po rednem postopku. Po javni razpravi sledi medresorsko usklajevanje, potem ga mora potrditi vlada in na koncu še državni zbor. To pomeni, da bi lahko zakon v državnem zboru obravnavali najprej v začetku poletja," napovedujejo na kulturnem ministrstvu.
