Na vrhu gore smo šele na pol poti

Število obiskovalcev naših gora narašča. Številka se je z 1,4 milijona povzpela že na 1,7 milijona letno. Med njimi so tako turisti kot domači obiskovalci visokogorja, več kot 350 tisoč Slovencev naj bi redno zahajalo v hribe, razlagajo v Planinski zvezi Slovenije (PZS). Zadnja leta pa narašča tudi število nesreč in reševanj, opozarjajo. Četudi je bilo za ta konec tedna za gorski svet napovedano slabo vreme, so morali gorski reševalci posredovati na mokrem in krušljivem terenu, ko je pozno popoldne češke planince pri sestopu z Male Mojstrovke zajela nevihta, vikend poprej je bil usoden za kar dve življenji izkušenejših domačih planincev, ki sta zdrsnila po skalah. Z avgustom se v hribih začenja vrhunec planinske sezone, zato previdnost ne bo odveč.

Od lahkih do zelo zahtevnih poti

Gorski reševalci in planinski delavci opažajo, da obiskovalci gora te pogosto obiskujejo povsem nepripravljeni. Ob pomanjkanju znanja in opreme včasih ne vedo niti tega, na kakšno pot so namenjeni. Mreža več kot 10.000 kilometrov planinskih poti je sestavljena iz lahkih, zahtevnih - teh je okoli 81 kilometrov - in okoli 50 kilometrov zelo zahtevnih poti in nobena od teh treh kategorij ni preprosta turistična pot, vsaka zahteva primerno opremo in usposobljenost.

Ferate niso planinske poti

Zelo zahtevne planinske poti niso ferate, ki postajajo vedno bolj priljubljene v sosednjih državah in tudi doma. Na zelo zahtevnih planinskih poteh hojo včasih zamenja ali dopolnjuje plezanje, opremljene so z jeklenicami, klini in stopi. "Ferate pa so plezališča z varovanjem, ki sodijo med adrenalinske športne objekte v naravnem okolju, običajno so v bližini naselij kot dopolnitev turistične ponudbe in niso del planinske infrastrukture. Ferate nimajo statusa planinske poti in tudi niso označene s planinsko markacijo (belo piko v sredini, ki jo obkroža rdeč kolobar) tako kot planinske poti, skrbniki katerih so planinska društva," izpostavljajo pri PZS. Zato je pomembno, da pred odhodom v gore pridobimo potrebne informacije o poti, na katero se odpravljamo, najzanesljivejši vir so planinski vodniki, poudarja generalni sekretar PZS Matej Planko.
"Obiskovalcem gora svetujemo, naj ne zahajajo na brezpotja. Če se izgubijo, naj se vrnejo po isti poti in poiščejo zadnjo markacijo, ki so jo videli, ne pa nadaljujejo v neznano. Prvi korak k varnejšemu obisku gora je načrtovanje poti ob planinskem zemljevidu, pomagajo naj si tudi s tiskanim vodnikom, podatki s spleta so le za osvežitev trenutnih razmer," doda še strokovni sodelavec PZS Matjaž Šerkezi.

Zdrs je najpogostejši vzrok nesreč

Šerkezi je tudi alpinistični inštruktor in gorski reševalec, zato posvari še pred najpogostejšim vzrokom nesreč v gorah - zdrsom: "Slovenski alpski svet je zahteven in tudi v poznem poletju so lahko na posameznih delih poti zaplate snega z nevarnim iztekom, kot so skalni skoki ali dolga pobočja, ki jih je mogoče varno prečiti le z uporabo cepina in derez. Brez te opreme se je zaradi nevarnosti zdrsa bolje obrniti. V kopnih razmerah lahko pride do zdrsa zaradi kamnov ali zemlje na skalni podlagi, zato moramo povsod, ne glede na tehnično zahtevnost poti, biti zelo zbrani pri hoji, pravilno izbirati stopinje, še posebej pri sestopu. Tudi lahek odsek lahko postane zahteven zaradi vplivov narave ali preobremenjene poti in si je treba marsikdaj pomagati z rokami, se pri tem vedno obrniti k podlagi in pri gibanju upoštevati pravilo treh opornih točk, se pravi, da sta v stiku s podlago obe roki in noga oziroma obe nogi in roka. Zdrs je predvsem posledica neprimerne obutve, neizkušenosti in utrujenosti, zato se moramo zavedati, da smo na vrhu šele na polovici poti, naš cilj je varna vrnitev v dolino."