Na Zahodu nič novega: Avtocesta

Klic, da mi je umrl oče, je prišel na sončno januarsko nedeljo dopoldne pred skoraj trinajstimi leti. Usedel sem se v avto in se odpeljal proti Sloveniji. Od Strasbourga do Ljubljane je malo manj kot osemsto kilometrov, po navadi preživetih v veselem pričakovanju počitnic in srečanja z najbližjimi. Tokrat ni bilo tako. Vsakdo med nami je slej ko prej soočen z izgubo nekoga, ki ga ima rad, a neekskluzivnost in neizogibnost v ničemer ne zmanjšata bolečine. Žalost in vožnja nista dobra kombinacija. To se je pokazalo že po nekaj kilometrih, ko sem zapeljal čez Ren v nemški Kehl. Tam sem nekaj tednov prej zadnjič videl očeta, ko je stopal na vlak, s katerim sta se z mamo vračala v Ljubljano. Zadnja slika, v svojem trademark pomečkanem plašču, kako mi maha na vratih vagona. Samo s prstki, kot britanska kraljica. Na svidenje, mi je zaklical. Zdel se mi je utrujen. Na svidenje. In vlak je odpeljal. Na križišču pred postajo sem prvič skoraj zapeljal v avto, ki se je ustavil pred menoj. K sreči je bila nedelja, lepo vreme in promet brez tovornjakov. Če je že treba na pot, idealni pogoji za vožnjo v stanju čustvene prizadetosti. Osem ur za razmišljanje, spomine in žalovanje.
Kje v Nemčiji živita Sirca, ki sta v prvih dneh novembra prejela obupani klic dvajsetletnega brata, naj ga prideta rešit v Slovenijo, ne vem, je pa možno, da sta dober del poti prevozila po istih avtocestah, po katerih sem tisto nedeljo pred trinajstimi leti proti Sloveniji vozil tudi sam. Le da je zanju bil četrtek, ne vikend, in da se jima je, za razliko od mene, obupano mudilo. Med tednom so nemške avtoceste prepolne avtomobilov in tovornjakov. Predstavljajte si, da vam GPS neprestano sporoča, da vas v reševanju vašega najbližjega čaka nov zastoj. "Ali sprejmete obvoz?" vas sprašuje mehanični glas. "Trideset kilometrov dlje, pet minut hitreje." Nekaj minut dodatnega upanja v grozljivi bitki s časom. Koliko moči je bratu še ostalo, samemu, izčrpanemu in podhlajenemu v tisti slovenski hosti?
Prve resne pasti na poti v Slovenijo se začnejo po manj kot sto kilometrih, pri Pforzheimu, kjer se šestpasovnica nanagloma zoži in dramatično spusti v ozko dolino reke Enz. Pforzheim je znan po tem, da je ob koncu druge vojne spominjal na današnjo Sirijo, saj so ga zaradi wehrmachtovih tovarn streliva zavezniki zbombardirali do tal. In po tem, da je bil tam rojen moj prijatelj Super Mario Kraljević. Vsak oblak ima srebrn krancelj, pravijo Angleži.